Diplomska
naloga.
Avtorica:
Tina Stibilj, oktober,
2014
Kazalo
Uvod
…………..............................................................................................................................
3
Yoga ………………………………………………………….…………………………...……. 4
Samadhi in kaivalya
…………………………………………..………………………..…………6
Zaključek ……………………………………………………………………..…………………. 8
Viri in literature
…………………………………………………………….……………….…… 9
Uvod
Dharsane
so ortodoksne indijske šole, med katerimi sta tudi samkhya in yoga, ki sta
se kasneje združili. Prva je podprla teoretski del, slednja pa praktičnega –
nastala je samkhya yoga. Sistem joge
je univerzalen. Posamezniku ponuja pot iz trpljenja. Človek trpi, ker je
zasičen z materialnim in intelektualnim. Pozabil je, kako se je zapletel v
svoje goste mreže iluzije, njegov najčistejši del pa ga žene h osvoboditvi. Ve,
da se mora očistiti. Joga je le ena od poti h osvoboditvi.
Raja joga
je kraljevska joga. Iz nje so nastale vse vrste in smeri yoge, ki jih dandanes
lahko srečamo širom po svetu. Nekatere se bolj, nekatere manj oddaljujeo od
bistva, ki je uvid posameznika v svojo
pravo naravo. Poznamo: karma, bhakti, hatha, vinyasa, ashtanga, kundalini,
mantra yogo…
Na splošno nam joga pomaga pri vzpostavljanju ravnovesja,
bolj poglobljeni načini pa nas rešujejo iz lastne miselne kletke, pomagajo pri
obvladovanju nagonov in nas počasi preko trdnega dela na fizičnem, čustvenem,
mentalnem in duhovnem področju peljejo do umiritve miselnega toka ter redke
posameznike do razsvetljenja oz.
samadhija ter posmrtne osvoboditve,
ki se v filozofiji yoge imenuje kaivalya
ali moksa.
Tradicija joge je v Indiji prisotna že več tisočletij. Patanjali je napisal Joga sutre, vendar je le njihov
sestavljalec, ne avtor. V tem najpomembnejšem tekstu s področja joge, je sistematiziral znanje o jogi, ki pa je
obstajalo že prej. Patanjali opisuje načine s katerimi lahko upravljamo s
svojim umom; opazujemo svoj način življenja, kvalitete odnosov z drugimi
ljudmi. Opisane so fizične tehnike ter meditacijske prakse, ki pomagajo
odstranjevati nemir v zavesti in vodijo človeka h spoznanju svojega najvišjega
potenciala.
Yoga
Patanjali
je v Joga sutrah začrtal Ashtanga yogo,
osemstopenjso jogo, ki vsebuje osem korakov – oz. bolje rečeno osem krakov. Oseba,
ki se odloči za pot spoznanja in odrešitve, naj te stopnje uresničuje v življenju
vzporedno, le tako lahko napreduje ter doseže zadnje tri stopnje, ki vodijo h
osvoboditvi. Ti osmi kraki so: yama,
niyama, asana, pranayama, pratyahara, dharana, dhyana, samadhi (vzdržnost,
dolžnost, telesni položaj, usmerjanje življenjske energije, umik čutov, koncentracija,
meditacija, razsvetljenje).
Yama. Yame
so vzdržnosti. Patanjali jih našteje pet: ahimsa,
satya, asteya, brahmacharya, aparigraha (nenasilje, resnicoljubnost,
ne-kraja, celibat/ne-čutnost/zmernost, ne-pohlep). Potrebno jih je obvladovati
na fizični, verbalni ter mentalno-intelektualni ravni.
Niyama. Niyame
so dolžnosti, ki naj jih posameznik izvaja na osebnem nivoju. Gre za notranje discipline
in opazovanja. Niyame uravnovešajo človekove notranje občutke in ustvarjajo
discipline v posameznikovem notranjem življenju. Obstaja jih pet: sauca, santosa, tapas, svadhyaya, isvara
pranidhana (čistost, zadovoljstvo, vzdržnost/zmernost/skromnost,
samo-preučevanje/študij svetih tekstov, predanost presežnemu/bogu).
Asana je
telesna drža . Definicija asane je udoben in stabilen položaj. Telo mora biti
čvrsto in fleksibilno, torej ne togo. Tako telo omogoča dolgo sedenje v lotusu,
položaju za meditacijo. Asane pomagajo tudi pri pretočnosti celotnega telesa,
tako da so subtilni kanali, po katerih teče energija, odprti. Gre za
posameznikovo zmožnost obvladovanja in umirjanja telesa, kar je pogoj za
meditacijo.
Pranayama.
Poleg različnih tehnik dihanja, ta termin označuje tudi nadzor nad življenjsko
energijo ali prano. Gre za
pridobivanje, kopičenje in zavestno nadziranje praničnih življenjskih energij v
telesu, kot opisuje tudi Milčinski:
“Tako
je indijska tradicija gojila življenjski dah ali sapo, imenovano prana. To je
življenjska energija, ki preveva tudi telo in se v bitjih najočitneje razodeva
kot dih.” (Milčinski-3, 171)
Pratyahara je
odmik čutov ali obrat čutil navznoter. V tem stanju organi čutov niso več
podrejeni svoji nalogi. Dražljaji iz okolice nehajo vplivati na njih. V tem
stanju popolnoma obvladamo telo in čutila. Čutne aktivnosti ne morejo več
ovirati naše zavesti.
Po
prvih petih krakih se psihofizični del joge konča. Razvita je avtonomija, ki
posamezniku omogoča prakso tristopenjskih tehnik: samyama (dharana, dhyana,
samadhi).
Dharana je koncentracija,
zadrževanje zavesti na enem samem objektu. To je lahko plamen sveče,
ponavljanje mantre, sledenje vdihu-izdihu… To je stanje koncentracije, pri
katerem gre za samoomejitev uma z namenom, da se odstranijo vsi moteči
dejavniki, ki otežujejo umiritev uma.
Dhyana je meditacija ali popolna
koncentracija. Je nadgradnja dharane. Meditirajoči se začne istovetiti z
opazovanim objektom. Jogi doseže nenaporno zadrževanje uma oz. toka zavesti na nekem
predmetu, kot pravi Vivekananda:
“Ko je duh izurjen,
da ohrani usmerjenost na določeno notranjo ali zunanjo točko, si pridobi
sposobnost, da se steka v neprekinjenem toku proti tisti točki.” (Vivekananda,
72)
Samadhi. Razsvetljenje,
kontemplacija, direktna povezava s transcendentalno zavestjo. Pred dosego
samadhija so še obstajali meditirajoči, objekt meditacije in akt meditacije; v
stanju samadhija pa ne obstaja več ločitev med temi tremi, vse je enost. O tem
piše tudi Milčinski:
“Cilji yoge so v Patanjalijevem delu opisani v smislu
različnih kontrol oziroma stopnjevanih načinov discipline, usmerjenih k
umirjanju duha. To vključuje postopna napredovanja v kontroli telesa in duha,
ki naj bi vodila v prenehanje vseh gibanj in misli, tako da je duh posrkan vase
in zgubi občutek dvojnosti med objektom in subjektom.” (Milčinski-1, 259-260)
Samadhi je razsvetljenje, pri čemer so dpravljene vse iluzije
in domišljije. Preko samadhija meditirajoči spozna resnico, vidi stvari takšne
kot so. To je popolna in večna intuicija. Ob razsvetljenju človek preseže
občutek ločenosti med njim in svetom okrog njega. Iz te izkušnje pride prebujen
– postane modrec, prerok, svetnik. Narava človeka, ki doživi združitev z
nadzavestjo, se popolnoma spremeni, preoblikuje.
Samadhi in kaivalya
Cilj jogijskega delovanja je usmerjen onkraj, h osvoboditvi.
Ko jogi doseže samadhi ali
razsvetljenje, mu je zagotovljena osvoboditev po smrti, imenovana kaivalya ali moksa. To je osamitev čiste zavesti od vsega, najsibo tostransko
ali onostransko.
Po samkhya yogi
obstajata dva večna principa: purusa
in prakrti. Prakrti je najvišja prvobitna narava, materialni princip ter hkrati
nezaveden princip; purusa pa je
zavestni princip, najvišja neskončna zavest ali z drugimi besedami - čista,
prvinska zavest. Prakrti delovanje
dolguje purusi. Oba principa sta med
seboj tesno povezana.
Preko globoke prakse
yoge posameznik lahko doseže samadhi,
v katerem je prakrti podrejen purusi. To je stanje umirjenosti,
enakodušnosti, polnosti čiste energije in življenjske sile. Stanje
razsvetljenja je moč doseči tekom življenja. Razsvetljeni še vedno ima telo, ki
ga lahko uporablja kot orodje za izpolnjevanje sočutnih dejanj - na tej točki
ego ne obstaja več oz. je popolnoma tih
in se ne umešava. Razsvetljenega vodi čista energija in deluje po zakonih v
najvišje dobro vseh. Zadnji cilj človeka pa je, da doseže ločitev puruse od prakrti. To je osvoboditev, kaivalya,
ki pa je možna le po smrti. Ko modrec doseže samadhi, mu je po smrti zagotovljena kaivalya; odplačal je vso karmo,
tako da se mu ni potrebno več roditi, po smrti bo njegova duša združena z
večnim izvirom energije, njegovo telo pa bo šlo nazaj h naravi.
Rammurti
Mishra se poglobi v razlago samadhi-ja.
Obstajata dve vrsti: samprajnata samadhi
in asamprajnata samadhi. V prvem je
meditant združen s Kozmično zavestjo in preseže kozmično drevo najvišje narave,
prakrti. Gre za združevanje, povezanost z najvišjim Puruso, v asamprajnata samadhiju pa gre za
istovetenje z njim. Pri samprajnata
samadhiju so vse karme premagane s tem, da so spremenjene v seme, ki ga je
mogoče vnovič posejati (zopet živeti tostransko življenje); v asamprajnata samadhiju pa je tudi seme
karm požgano in duševnost ostaja v svoji kozmični obliki. V prvem meditant pozna puruso, v slednjem on je purusa.
Po
besedah Rammurti Mishre je asamprajnata
samadhi dveh vrst: bhava pratyaya
in upaya pratyaya. Prvo stanje
dosežejo tisti, ki so dosegli brezstrastnost, niso pa opravili analize Sebstva
in niso dosegli samospoznanja. Slednje pa dosežejo tisti, ki prispejo na cilj:
“Jogin doseže upaya
pratyaya samadhi preko samozaupanja, samodiscipline, samozaščite, silne
vneme in energije, nenehne pozornosti in budnosti, redne vadbe samadhija – koncentracije,
kontemplacije in meditacije – ter preko analize Sebstva in samospoznanja.”
(Rammurti, 149)
Kaivalya pa je vzpostavitev spoznavne moči v njeni lastni
naravi, kot pravi Vivekananda:
“Narava je opravila svojo nalogo, nesebično nalogo rejnice,
ki si jo je naložila. Nežno je prijela za roko nesebično dušo in ji pokazala
vse izkušnje tega vesolja, vse manifestacije in jo povedla vse višje, skozi
različna telesa, dokler ni duša našla izgubljene slave in se spomnila lastne
narave. Tedaj se je dobra mati vrnila po poti, po kateri je prišla, saj so še
druge duše, ki so zašle v brezpotju puščave življenja. Tako deluje brez začetka
in brez konca. In tako – prek radosti in trpljenja, prek dobrega in zla –
odteka neskončni tok duš v ocean popolnosti in samoizpolnitve.”
(Vivekananda, 179)
Zaključek
Človek se odloči za pot samospoznanja ter si
prizadeva doseči stanje čistosti in nezaslepljenosti – tako jogijsko prakso
imenujeno sadhana. Tekom prakse
naleti na soočanje s svojimi temačnimi platmi in se razgali sam pred sabo. Gre za prečiščevanje duševnih vsebin.
Začetnik v praksi yoge si želi doseči radost, mir in zadovoljstvo. Ko doseže
višjo stopnjo zavedanja, začne opuščati svoj ego. Osvobaja se želja in predstav, dokler ne ostane le še popolna
povezanost s transcendentalnim virom
vsega življenja. Na tej točki se oseba razsvetli. Če obenem tudi umre,
doseže osvoboditev. Ne vrne se več v krog življenja in smrti, vendar se njegova esenca združi z
večnim, transcendentalnim – s čisto energijo.
Yoga
kot vsestranska praksa nagovarja posameznika, da mu meditacija postane več kot le tehnika – naj postane temeljni
princip življenja. Meditacija odstrani konflikte z vseh ravni človekovega bivanja.
Občutenje stanja meditacije je umirjenost duha, odprtost srca ter postopno
spreminjanje posameznikove stopnje zavedanja v višja stanja zavesti. Najvišja
stopnja je popolno zavedanje, da je človek božansko in svobodno bitje, ki biva
večno v svoji duhovni obliki.
Test,
ki ga opravljamo med meditacijo, ni namenjen ocenjevanju tega, ali smo zmožni
doživeti vizije ali nadnaravne
pojave, temveč nam sporoča kako se spreminjamo kot osebnost v vsakdanjem
življenju. Med meditacijo se sicer lahko pojavljajo vizije, vendar le kot
stranski proizvod in ne kot glavni cilj. Razsvetljeni poseduje tudi različne
moči ali sidhi-je, za katere pa je
bolje, da ostanejo skriti. Te tematike se dotakne tudi Milčinski:
“To
je samotna pot skozi brezoblično tišino, zagotavlja zatočišče v naši lastni
prvinski naravi in modrosti. Spoznanj in nadnaravnih sposobnosti ne gre
prikazovati oz. jih publika, ki bi jih opazila ali ocenjevala in priznala,
lahko že s tem dejanjem samim devalvira.” (Milčinski-3, 177)
Stanje
samadhija je nad razumom. Um ga ne more doseči. Zato o uvidih ni možno govoriti
oz. razsvetljeni ni razumljen od ostalih, ko želi objasniti doživljanja onkraj.
“Od
rojstva smo ujeti v bit in uročeni od nje. Mislimo, delujemo, živimo na način
bitij. Ne izkušamo praznine – ne poznamo orodij, načinov, da bi jo izkusili,
spoznali. O njej niti ne mislimo, zato imajo razsvetljeni težave, ker te
izkušnje drugim ne morejo posredovati z besedami.” (Milčinski-2, 224-225)
Gre namreč za izkušnjo, kateri
se besede sicer lahko približajo, vendar ni
namenjeno, da bi jo lahko opisale. Ta izkušnja transcendence je namenjena le meditirajočemu in je dar vesolja najbolj discipliniranim,
resnim in predanim. Gre za odpoved vsemu, kar človek pozna in popolno predajo
duhovnemu, kot pravi Vivekananda:
“Ko se odpovemo celo mislim na vsemogočnost in vsevednost,
nastopi popolna odklonitev užitkov in skušnjav, ki jih izžarevajo nebesna
bitja. Ko jogin vidi vse te čudovite sposobnosti in jih zavrne, doseže svoj
cilj.” (Vivekananda, 164)
Viri
1.
Milčinski, Maja: Azijske filozofije in religije. Ljubljana:
Založba mladinska knjiga, 2013.
2.
Milčinski, Maja: Telo-duh v filozofsko-religijskih
tradicijah. Ljubljana: Slovenska matica, 2013.
3.
Milčinski, Maja: Strategije osvobajanja. Ljubljana:
Založba Sophia, 2006.
4.
Vivekananda, Swami. Radža joga. Ljubljana: Mladinska knjiga,
2000.
5.
Mishra, Rammurti S. Filozofija in psihologija joge. Ljubljana:
Znanstveno in publicistično središče, 2001.
6. Honn,
Robert. Mahabharata in joga.
Ljubljana: Joga Do, 2011.
7.
Zapiski s predavanj pri
predmetu Azijske filozofije, religije in kulture
na Oddelku za filozofijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)
8.
Gradivo z Učiteljskega tečaja
joge Joga Do
Ni komentarjev:
Objavite komentar