Registered Yoga school JogaDo
Yoga Teacher Training
RYT 200
Nataša Petavs
Bhakti skozi oči jnani
jogini
Znanje v objemu predanosti in
ljubezni
Seminarska naloga
Recenzent:
Robert Hönn
Ljubljana, 2015
Ni
vrline večje od ljubezni, ni zaklada večjega od ljubezni, ni znanja večjega od
ljubezni, ni zakona večjega od ljubezni, ni religije večje od ljubezni, ker
ljubezen je Resnica, ljubezen je Bog. Ta svet je bil ustvarjen iz ljubezni,
obstaja v njej in bo navsezadnje končan v ljubezni.
Swami Sivananda
V
letu dni, od zaključka usposabljanja za pridobitev naziva učiteljice joge RYT
200 sem z užitkom prebirala literaturo na temo Bhakti. Najbolj sta se me
dotaknila avtorja Vivekananda in Sivananda, najbolj pa se je moj um boril z
besedili njegove milosti Srila Prabhupade. Spoznanje, da je dojemanje sveta v
polnosti odvisno od narave delovanja uma se je v meni le še okrepilo. Zato sem
se tudi odločila, da dopolnim naslov seminarske naloge. V tem trenutku svojega
duhovnega razvoja namreč lahko gledam na Bhakti le skozi pristranske oči Jnane.
V vsakem najmanjšem delcu stvarjenja obstaja nekakšna
inteligenca. Zdi se, kakor da bi bila vse od začetka stvarjenja na delu neka
čudežna sila. Lahko jo imenujemo Sila, Energija, Inteligenca, Bistvo, Narava,
Prisotnost, Notranji opazovalec, Ustvarjalni princip vesolja, Absolut, Vrhovno
Bitje, Brahman, Jahve, Allah itd. Ta Inteligenca je Resnica, čista ljubezen.
Utelešenje modrosti. Neodvisna. Nespremenljiva. Nedoumljiva. Vseprisotna.
Vsemogočna. Polna večnosti, znanja in blaženosti.
Praktikanti duhovne poti bhakti to silo imenujejo
Bog.
Bog je en sam. Skupni imenovalec svetovnih religij in
filozofij je čaščenje istega Boga skozi različne aspekte, koncepte in umske
predstave o njem. Osebna oblika Boga ni ločena in različna od brezosebne oblike
Boga le, da je Brahman kot Enost ali Absolut za človeški um preveč abstrakten,
da bi lahko bil čaščen in ljubljen. Zato se pripadniki različnih poti bhakti
odločijo za relativen aspekt Brahmana v obliki Ishta Devate, izbranega
božanstva. Ishta Devata je najvišja manifestacija Absolutne Resničnosti oziroma
najvišja oblika zaznave Absoluta s strani človeškega uma. Ljubezen praktikanta
se namreč pretaka k Bogu v skladu z njegovo notranjo naravnanostjo.
Sanskritska
beseda Bhakti ima več pomenskih odtenkov: predanost, ljubezen, navezanost,
čaščenje, vera, pobožnost do nekega duhovnega ali religijskega principa kot
sredstva osvoboditve.
Sivananda Bhakti opiše kot
spontano izlitje čiste, nesebične duhovne ljubezni k Bogu, brez pričakovanja,
brez pogajanja. Nekakšen sveti občutek, neopisljiv z besedami, ki je iskreno
okušan s strani praktikanta in ga združuje z Bogom.
Vivekananda bhakti jogo razume
kot resnično, pristno iskanje Boga, iskanje, ki se začne, odvija in konča v
ljubezni. In ta ljubezen ne more biti omejena na zemeljsko dobrobit, dokler
namreč traja materialna želja, se te vrste ljubezen ne pojavi. Pristni ljubezni
in predanosti do Boga pravi Bhakti pisano z veliko začetnico.
Prahlada, kralj bhakt, poudarja,
ko povzema besede starodavnih modrecev, da ljubezen do kateregakoli drugega
bitja, čeprav še tako veličastna, ne more biti Bhakti, saj so vse posvetne
stvari podvržene spremembi, vezane na rojstvo in smrt, vzrokovane s karmo. Ob
spoznanju prave narave, veličastnosti Boga, se v praktikantu rodijo navezanost
na izbrano obliko Boga, predanost in ljubezen. Bhakti pot se morda res začne z
običajnim čaščenjem in zahteva veliko mentalnega truda, konča pa se v
intenzivni ljubezni do Išvare.
Sanskrit loči
več odtenkov izraza ljubezen. Sneha
je ljubezen usmerjena k otroku, Prem
k prijatelju in partnerju, Sraddha k
učitelju in staršem, Bhakti je
ljubezen usmerjena k Bogu. Izraza Bhakti in Kama
sta sorodna. Kama označuje bolj čustveno povezavo z odtenkom čutne predaje in
erotične ljubezni. Bhakti je, nasprotno, duhovna, ljubezen in predaja načelu
verovanja, ki vključuje tako čustva, kot intelekt. Praktikant poti bhakti se
imenuje bhakta.
Izraz bhakti
se pojavlja v večini v povezavi s Hinudizmom, čeprav je tradicij, ki vsebujejo
bhakti čašenje več: Vajšnavizem časti
Boga Višnuja in njegove inkarnacije, s poudarkom na Krišni. Šivaizem časti Boga Šivo, vendar
ponavadi kot transpersonalno bitje, ki presega konceptualno delitev na osebno
in brezosebno. Šaktizem časti Boginjo
v katerikoli izmed njenih poosebitev (Kali, Durga, Sarasvati, Lakšmi, idr.). Sikizem časti Boga kot vseprisotnega,
vseobsegajočega Duha, nevezanega na čas, prostor in obliko. Sufizem skozi notranje očiščenje išče
izkušnjo ljubezni do Boga Allaha. Krščanstvo
veruje v troedinega Boga. Poleg naštetih obstajajo še druge tradicije.
Bhakti je
lahko usmerjena k Višjemu Jazu (Atma-Bhakti), k Bogu v brezosebni obliki
(Ishwara-Bhakti), k Bogu v osebni obliki (Ishta Devata-Bhakti) ali k Bogu v
poosebljenju učitelja (Guru-Bhakti).
Tradicionalni
Hinduizem govori o petih različnih
Bhavah (bitih naklonjenosti, notranjih naravnanostih, predanostih odnosa)
do objekta predaje:
1.
Santabhava, neposredna ljubezen do Boga; nežen, miren
odnos, ki so ga imeli starodavni Rishiji,
2.
Dasyabhava, odnos
služabnika do svojega gospodarja, kakršen je bil odnos Hanumana do Gospoda
Rame,
3.
Sakhyabhava,
prijateljski odnos, kakršen je bil odnos Arjune do Krishne,
4.
Vatsalyabhava, odnos
matere do otroka, kakršen je bil odnos Yashode do Krishne v času njegovega
odraščanja,
5.
Madhurabhava, odnos
ženske do svojega ljubimca, kakršen je bil odnos Radhe do Krishne.
Nekateri
viri omenjajo še Tanmayabhavo, odnos
kakor, da je Bog prisoten povsod.
Sivananda
razkriva, da ta odnos do izbrane oblike pojmovanja Boga lahko nosi lastnosti
vrline (sattva), lastnosti strasti (rajas) ali lastnosti nevednosti (tamas).
Katera lastnost prevladuje v posamezniku je odvisno predvsem od njegove narave,
vendar je le satvična čista, božanska. Razvije se s primerno prakso. Ko Bhava
praktikanta popolnoma dozori, um vstopi v Bhavasamadhi, stanje zavesti v
katerem um postane enotočkovno osredotočen na objekt predaje.
Ramakrishna
Paramahansa trdi, da prava Bhava pomeni vzpostavitev odnosa z božanskim in
njegovo zavestno ohranjanje vedno in povsod, "pri hranjenju, pitju,
sedenju, spanju".
Najpomembnejša
in temeljna sveta spisa bhakti poti sta Srimad Bhagavatam in Bhagavad-gita. V
Srimad Bhagavatamu je naštetih devet
postopkov vdanega služenja Bogu:
1.
Sravanam,
poslušanje,
2.
Kirtanam,
petje,
3.
Smaranam,
spominjanje,
4.
Pada-sevanam,
služenje Njegovim lotusovim stopalom,
5.
Arcanam,
čaščenje,
6.
Namaskar ali Vandanam, posvečanje molitev,
7.
Dasyam,
izpolnjevanje Njegovih ukazov,
8.
Sakhyam,
prijateljevanje z Gospodom,
9.
Atma-nivedanam,
popolna predaja.
Bhakti poglobimo
tudi s preučevanjem svetih spisov, obiskovanjem svetih mest, druženjem s
skupino podobno mislečih ljudi (Satsang), druženjem z učiteljem in uresničenimi
modreci.
Vrst Bhakti je po različnih
opredelitvah več. Sivananada jih omenja šest: Gauna Bhakti in Mukhya Bhakti,
Vidhi in Ragatmika Bhakti, Vyabhicharini in Avyabhicharini Bhakti, Sakamya in
Nishkamya Bhakti, Apara Bhakti in Para Bhakti ter satvična, radžasična in
tamasična Bhakti.
Gauna
Bhakti, Vidhi in Vybhicharini so nižje vrste Bhakti. Mukhya, Ragatmika in
Avyabhicharini pa višje vrste Bhakti.
Sakamya Bhakti je predaja z željo po
materialnih dobrinah. Posameznik prakticira bhakti pot z željo po bogastvu,
zdravju, sreči. Prošnje in molitve so usmerjene v dobrobit posameznika. Ta pot
ne vodi do uresničitve. Nishkamya Bhakti
se v posamezniku razvije, ko je zadovoljen s položajem v družbi, družino,
materialno podprt in se lahko preda višjemu namenu, samouresničitvi skozi
ljubezen do Boga.
Apara Bhakti je pripravljalna, obsega
obrede in slavnosti okraševanja božjih podob, darovanja hrane, ponujanja
cvetja, lučk, dišav. Primerna je za praktikante začetnike. Sčasoma preraste v
najvišjo pojavnost človekove ljubezni do Boga - Para Bhakti. Praktikant Boga časti v srcu, njegov tok misli je
neprekinjeno usmerjen na Boga. Predmetne podobe, simboli, knjige postanejo
nepotrebni in niso več dokaz predanosti. Praktikant ljubi, ker je to narava
ljubezni. Na ta način pretrga spone uma in materije in postane svoboden.
Znotraj
satvičnega odnosa v praktikantu prevladuje lastnost vrline. Boga časti zato, da
mu s tem služi, odstrani Vasane (karmične vtise) in Samskare (mentalne vtise)
in se mu lahko v čistosti približa. Rajasična Bhakti nosi v sebi lastnosti
strasti. Praktikant časti Boga zato, da bi pridobil bogastvo, ime in položaj v
družbi. Tamasičen odnos v sebi skriva jezo, ljubosumje, ošabnost in predrznost.
Praktikant časti Boga zato, da bi premagal sovražnika, pridobil uspeh po
nezakonitih poteh, se maščeval idr.
Sivananda navaja, da se Bhakti
znotraj praktikanta stopnjujoče se izrazi kot nežno občutje, topla
naklonjenost, žareča ljubezen in goreča strast. V njem se prepletajo občutki
globokega spoštovanja, užitka ob misli na božanskost (Priti), sladke bolečine
in grenkobe zaradi odsotnosti Ljubljenega (Viraha). Navzven se to izrazi kot
solze, naježenje, krčenje mišic, jok, smeh, potenje, nezmožnost govora,
omedlevica.
Sredstva s pomočjo katerih praktikant lahko okrepi svojo Bhakti so
po Sivanandi naslednja:
-
Razlikovanje,
sposobnost presoje med dobrim in zlim.
-
Nadzor strasti,
obvladovanje čutov s katerim preprečimo, da bi se usmerili navzven, na predmete
materialne narave tako, da jih usmerjamo z lastno voljo.
-
Praksa
samoodpovedovanja in samozanikanja, s katerima um usmerimo na Vsevišnjega.
-
Nesebično
delovanje, s katerim se praktikant žrtvuje za dobro drugih.
-
Čistost, zunanja
(čistost telesa, vnos prečiščene hrane) in notranja (resnicoljubnost,
iskrenost, nenasilje, neobrekovanje, odsotnost ljubosumja).
-
Moč, telesna
(zdravje) in umska (trdna odločenost, volja).
-
Nadzor čustev, s
katerim preprečimo nihanja med skrajnostima prekomerne radosti in pretirane
resnobnosti. Spoznanje je mogoče, ko je um umirjen, stabilen, uravnovešen.
PREPLETENOST RAZLIČNIH POTI JOGE
Bhakti ni
edina pot, ki jo praktikant lahko izbere s ciljem osvoboditve. Različne poti
dajejo poudarke različnim metodam, navidezno nasprotnim, za dosego istega
cilja. Medtem, ko je pot karma joge
nesebično delovanje za dobro drugih, brez pričakovanja sadov svojih dejanj, pot
jnana joge pridobivanje znanja,
modrosti in razvoj intuicije, pot raja
joge odmik čutov od predmetov materialne narave in umiritev miselnih
vsebin, je pot bhakti joge popolna
predaja Bogu s tem, ko um napolnimo z mislimi o njem.
Swami
Chinmaya razloži, da iskalec sebe vidi kot pogojeno zavest. Poti bhakti, karma
in jnana joge mu pomagajo sprevideti, da je v resnici nepogojena zavest. Ko so
um, intelekt in ego odstranjeni, se pogojena zavest spoji z nepogojeno čisto
zavestjo. Pot bhakti joge praktikantu pomaga porušiti zid uma, pot jnana joge
mu pomaga porušiti zid intelekta, pot karma joge mu pomaga porušiti zid ega. Ko
je odstranjen katerikoli izmed treh so odstranjeni vsi trije, saj so narejeni
iz iste snovi – misli. Kar ostane je čista zavest.
Sivananda
izpostavi primerjavo, da so delovanje, čutenje in intelekt trije konji, ki
usmerjajo kočijo telesa, srca in uma. Za dosego cilja morajo delovati v
popolnem ravnovesju. Vzoren praktikant ima glavo Shankare, srce Buddhe in roke Janake.
RAZLIKE in PODOBNOSTI MED BHAKTI IN
JNANA JOGO
Med
jnana jogo in bhakti jogo v resnici ni niti tako veliko razlike, kot si včasih
predstavljamo. Sčasoma se obe poti zbližata in se srečata v isti točki. Enako
je z raja in karma jogo, vse poti se slej ko prej harmonično združijo v eno.
Jnani
stremi k enosti, celovitosti vsega, želi razumeti neko absolutno, s čuti
nezaznavno, abstraktno Silo, s tem ko razume njo, razume vse. Bhakta se želi
predati kontretni Božanski osebnosti, s tem ko ljubi njo, ljubi vse.
Obstaja
pomenski odtenek v mnenju učiteljev jnana poti in učiteljev bhakti poti, čeprav
oboji priznavajo izjemno moč Bhakti. Jnaniji Bhakti pojmujejo kot orodje
osvoboditve, za bhakte pa je hkrati orodje, torej sredstvo, in cilj sam.
Vivekananda
v tem ne vidi velike razlike. Med tem, ko oboji preveč pomembnosti pripisujejo
vlogi metod čaščenja, pozabljajo, da s popolno ljubeznijo pride tudi pravo
znanje, čeprav ga ne iščemo, in da od popolnega znanja ljubezen v resnici ni
nikoli ločena.
Sivananda
pravi, da je jnani največji bhakta. Veličine Bhakti namreč ni mogoče ločiti od
modrosti Jnane, in enako z druge strani, ko Bhakti dozori, se preobrazi v
Jnano. Pravi jnani je pripadnik Gospodu Krishni, Rami, Sivi, Durgi, Sarasvati,
Lakshmi, Jezusu, Buddhi itd. Postane Samarasa bhakta, vsevključujoč. Jnani v
sebi nosi predanost, zmotno je mišljenje o nasprotnem. Dokaz za to so veliki
modreci, kot so Shankaracarya, Appayya Dikshita, Swami Rama Tirtha, Ramakrishna
Paramahamsa idr. Bhakti in Jnana sta medsebojno odvisni, se dopolnjujeta in
nadgrajujeta. Sivannada sprašuje, kako naj nekdo, ki je spoznal enost z Atmanom
ne časti in služi svetu, ki je Atman sam?
V
Bhagavadgiti 12.1-5 Arjuna vpraša Krishno: "Kdo je popolnejši jogi: kdor
Ti zmeraj vdano služi, ali tisti, ki časti brezosebni Brahman, nepojavno?"
In Krishna odgovori: "Za najpopolnejše imam tiste, katerih um je
osredotočen name in ki Me nenehno častijo z največjo vero. Tisti pa, ki se
popolnoma posvetijo čaščenju nepojavnega, tistega kar je zunaj dosega čutne
zaznave, vsepričujočega, nedoumljivega, nespremenljivega, stalnega in negibnega
– brezosebnega aspekta Absolutne Resnice – tako da obvladujejo čute ter so
enaki do vseh živih bitij in delujejo za dobro vsakogar, nazadnje prav tako
pridejo k Meni. Vendar je za tiste, katerih um je predan nepojavnemu Absolutu,
težavnost napora na poti dosti večja."
Krishna
se v tem odgovoru dotakne tako bhakti kot jnana joge in potrdi, da obe peljeta
do istega cilja, poudari pa da je pot jnana joge težja.
FANATIZEM V BHAKTI JOGI
Nedvomno
je prednost bhakti joge ta, da je najlažja med potmi in najbolj naravna.
Njena
velika pomanjkljivost je, da se v svojih nižjih oblikah lahko izrodi v
fanatizem. Ta osredotočena navezanost na objekt ljubezni pogosto postane vzrok
nepriznavanja in izključevanja podobnih poti. Šibak, nerazvit um znotraj neke
religije ali filozofije sprejema le en način čaščenja svojega ideala – s
sovražnostjo do vseh drugih idealov. Fanatik izgubi moč objektivne presoje.
Zameglijo jo njegove osebne preference. Cel njegov svet namreč temelji na danem
filozofskem sistemu in vse kar je v nasprotju z njim predstavlja potencialno
nevarnost za identiteto praktikanta. Seveda je to možno v vseh sistemih, le pri
praktikantih različnih smeri bhakti joge je bolj pogosto. Logika in tehtna
argumentacija v načinu vrednotenja informacij fanatičnega praktikanta bhakti
joge izgubita relevantnost. Pomembno postane kdo je avtor neke trditve. Moč
trditve je večja, če je avtor znotraj nasledstva učiteljev, če je bližje
izvornemu učitelju in če je trditev citirana iz verodostojnih svetih spisov
izbrane bhakti smeri. Tako se lahko zgodi, da je isti človek, ki je prijazen,
pošten in ljubeč v odnosu do somišljenikov, privzeto sovražno nastrojen do
drugih, ki izhajajo iz nasprotnega filozofskega sistema. A.C. Bhaktivedanta
Swami Prabhupada, avtor komentarjev slovenskega prevoda Bhagavad-gite Kakršna
je, na več mestih v knjigi v svojih komentarjih odkrito kritizira in
omalovažuje impersonaliste.
K
sreči Vivekananda poudarja, da ta nevarnost obstaja le v fazi Bhakti, ki jo
imenuje pripravljalna. Ko namreč
Bhakti postane zrela in preide v svojo višjo obliko po kakovosti in stopnji,
izgine strah pred njeno fanatično pojavnostjo. Duša, ki je prepojena s to višjo
obliko Bhakti, je preblizu Boga, da bi ostala orodje širjenja sovraštva.
SADOVI BHAKTI
Sivananda navaja, da Bhakti
zmehča srce, odstrani ljubosumje, sovraštvo, slo, jezo, egoizem, ponos in
aroganco. Podari radost, božansko ekstazo, blaženost, duhovni mir in znanje.
Vsi strahovi, skrbi, umska trpinčenja in bridkosti popolnoma izginejo. Podanik
se osvobodi iz samsaričnega cikla rojstev in smrti. S tem, ko se popolnoma
preda Bogu postane nesmrten.
DUHOVNO URESNIČENJE KOT CILJ BHAKTI
JOGE
Cilj
bhakti joge je duhovno uresničenje, osvoboditev, izpolnitev, tako kot je to
cilj drugih poti joge. Po različnih opredelitvah obstaja več izrazov za to
stanje, kot so Moksha, Samadhi, Mukti, Vivekanda uporablja izraz Tadiyata
(samopredaja).
Prabhupada
osvoboditev opredeli kot stanje, v katerem živo bitje nima več materialne
zavesti, temveč razvije čisto zavest, ki ni pod vplivom gun materialne narave.
Skozi
oči bhakte je jubezen do Boga najvišja oblika uporabnosti človeškega obstoja.
Pridobivanje znanja bhakta uporablja zato, da krepi svojo motivacijo, izven teh
okvirov mu delovanje z razumom ne predstavlja pomembne kakovosti za dosego
uresničitve. Njegova pot je tlakovana bolj v smeri opustitve razumskih
dejavnosti, da bi lahko po Gospodovi milosti pridobil neposredno zaznavo -
stanje v katerem občuti, izkuša, uživa božjo ljubezen v njegovem Kraljestvu.
Ko
bhakta doseže najvišji ideal ljubezni, vse filozofije odpadejo, saj je zanj
cilj uživanje v tej božanski ljubezni. Biti eno z Bogom zanj ni dovolj. Večno
srečo si predstavlja kot blaženost ljubečega odnosa z Bogom. Ne želi torej
popolne neodvisnosti Kaivalya-mukti. Želi odnos v katerem služi Bogu.
Sivananda
navaja štiri vrste osvoboditeve znotraj bhakti joge. Če bhakta ostane v Loki,
kot prebivalec sveta v katerem prebiva Božanstvo, je to Salokya Mukti. V Samipya
Muktiju bhakta pride v neposredno bližino Boga, kakor kraljevi podanik. V Sarupya Muktiju dobi enako obliko
Gospoda, kakor kraljev brat. V Sayujya
Muktiju postane eno z Bogom, kakor sol in voda. To je najvišja stopnja
osvoboditve v bhakti jogi.
V
Bhagavad-giti 18.62 je zapisano, da se transcendentalni mir in najvišje, večno
prebivališče dosežeta po Njegovi milosti.
Po
mnenju Vivekanande v bhakti jogi vsi začnemo kot dualisti. Bog je za nas ločena
entiteta. Nekje na poti poglabljanja navznoter se zgodi preobrazba. V
prisotnosti Svetlobe spoznamo navdihujočo resnico, da so Ljubezen, Ljubimec in
Ljubljeni Eno.
ODPOVED KOT NAJMOČNEJŠE SREDSTVO DUHOVNEGA URESNIČENJA
Najmočnejše sredstvo s katerim
praktikant vstopi v kraljestvo osvoboditve je odpoved. S tem, ko praktikant odmakne svojo pozornost stran od
predmetov materialne narave, se lahko prične proces obračanja navznoter.
Karma jogi se odpove sadovom
svojih dejanj in se ne veže na rezultate svojega delovanja. Raja jogi si pridobi
spoznanje svoje ločenosti od materialne narave, njene minljivosti in svoje
večnosti. Jnana jogi z razumskim prepričanjem spozna, da je vsa trdna narava
iluzija in prekine vso navezanost nanjo. Bhakti jogi se odpove užitkom čutil,
intelekta in čustev v svoje sebične namene, da jih lahko usmeri k Bogu, preda
višjemu namenu.
Resnični namen odpovedi je torej
v tem, da se praktikant odpove želji, hrepenenju, sebičnosti, egoizmu in ne le
materialni posesti, temveč občutku imeti in
to nadomesti s preprosto biti.
OVIRE NA POTI DO DUHOVNEGA URESNIČENJA
Sivanada je mnenja, da je
razumevanje številnih ovir na poti do osvoboditve ključnega pomena za uspešnost
aspiranta. S tem, ko se jih zaveda, jih lažje premaga. Ovire, ki jih navaja so
naslednje:
-
Šibko zdravje.
Duhovna praksa ni mogoča brez trdnega zdravja. Zato mora praktikant skrbeti za
telo z rednim gibanjem na svežem zraku, vadbo jogijskih položajev, pranajamo,
zdravo prehrano in rednimi obroki, zmernostjo pri delu, ustrezno količino
spanja in počitka, pozitivno mentalno naravnanostjo. Čeprav filozofija Vedante
vzpodbuja nenavezanost na telo, svetuje naj telo ohranjamo čisto, močno in
zdravo, da bomo lahko izvajali svojo izbrano prakso. Telo primerja s čolnom, ki
nas lahko prenese na drugo stran k Nesmrtnosti, s konjem, ki nas pripelje na
željen cilj. Bistvo je, da se z orodjem ne poistovetimo, a hkrati ustrezno
skrbimo zanj.
-
Nečista hrana,
prevelike količine hrane.
-
Dvom.
-
Lenobnost,
zaspanost, preveč spanja.
-
Sanjanje v budnem
stanju.
-
Nezmožnost odmika
čutov in uma od predmetov čutne zaznave.
-
Močna spolna sla.
-
Želja po ugledu
in slavi.
-
Slaba družba,
nepravi prijatelji.
-
Nenadzorovanje
uma.
-
Zadovoljstvo z
omejenim uvidom in pridobljenimi sposobnostmi (siddhiji).
-
Depresija.
-
Samooklicane
duhovne avtoritete.
-
Moralni in
duhovni ponos, prevzetnost.
-
Predsodki,
nestrpnost, nesprejemanje drugačnega mnenja.
-
Umska nemirnost,
nestanovitnost.
-
Brezciljno
tavanje uma.
-
Prazni pogovori,
prekomerno govorjenje.
-
Neredna praksa,
izguba interesa za prakso.
-
Neprevzemanje
odgovornosti, pripisovanje krivde drugim.
-
Strah.
-
Nepopustljivost
starih mentalnih vtisov (Samskar).
-
Ljubosumje.
-
Samoopravičevanje.
-
Zajedljivost.
-
Jeza.
-
Nedejavnost.
-
Pohlep.
-
Navezanost.
-
Sovraštvo.
VLOGA UČITELJA
Naš
Resnični Jaz je popoln in vsako bitje bo ob koncu svojega potovanja vstopilo v
to stanje popolnosti. Kakršnikoli smo v tem trenutku, je rezultat naših dejanj
in misli v preteklosti, z dejanji in mislimi v tem trenutku pa določamo svojo
prihodnost. Hitrost naše osebne rasti in razvoja lahko pospeši zunanji impulz v
obliki učitelja.
Krishna
Arjuni priporoča v Bhagavad-giti 4.34: "Poskusi izvedeti resnico tako, da
se predaš duhovnemu učitelju. Ponižno mu postavljaj vprašanja in mu služi.
Samospoznane duše ti lahko posredujejo znanje, ker so videle resnico."
Vivekananda
trdi, da se pravo znanje lahko prenaša le od duše do duše in ne more izvirati
iz knjig. Knjige lahko proučujemo celo življenje in postanemo zelo
intelektualni, na koncu pa ugotovimo, da se v duhovnem smislu nismo kaj dosti
razvili, dodaja. Intelektualni razvoj namreč ne hodi nujno z roko v roki, v
sorazmerju, z duhovnim razvojem. S preučevanjem knjig smo včasih zavedeni v
miselnosti kakšno pomembno pomoč nam nudijo vendar, če razčlenimo učinke
pridobljenega znanja lahko kaj kmalu ugotovimo, da je intelekt tisti, ki
pridobiva korist in ne naš notranji duh. To je tudi razlog zaradi katerega
večina nas lahko izbrano govori o
neki duhovni temi, težje pa to udejanji
v svojem življenju.
Najlepše
je, če svojega učitelja prepoznamo s srcem in razumom hkrati. Intuitivna
zaznava nam pomaga začutiti, če smo
skladni s potencialnim učiteljem. Analitični del uma pa preizkusi, če učitelj izpolnjuje prave pogoje za uspešen prenos
učenj, ki jih potrebujemo na poti duhovnega razvoja.
Pogoji,
ki jih mora izpolnjevati Shiksha
(učenec) so čistost misli, besed in dejanj, iskrena želja po znanju in
vztrajnost. Popolna osredotočenost na proces učencu pomaga premagovati ovire na
poti. In zgolj poslušanje predavanj in branje knjig nista zadosten dokaz za
srčno predanost. V borbi s svojo nižjo
naravo mora učenec ohranjati najvišjo raven notranje motivacije, saj proces
traja nedoločeno dolgo.
Pogoji,
ki jih mora izpolnjevati Guru
(učitelj) so dobro poznavanje naukov svetih spisov in življenje v skladu z
njimi, notranja čistost in nesebičen motiv za poučevanje.
Pri
posredovanju znanja se učitelj ne sme preveč osredotočati na igro besed, temveč
mora poskušati predati bistvo učenja skladno z naravo dojemanja dotičnega
učenca. Vivekananda opozarja, da je poudarek na izboru in postavitvi besed ter
umetelnosti njihovega povezovanja namenjen bolj uživanju v učiteljevi lastni
učenosti in ne doprinese bistveno k razvoju učenčeve duhovne zaznave. V tem
Vivekanda prepozna sled bahaštva in željo, da bi bili prepoznani kot veliki
učenjaki. Učitelj bi moral učencu prikupiti vsebino tako, da bi slednji občutil
globino njene vrednosti.
Stik
z Bogom ali vpogled onstran verjetnega se ne zgodi dokler oseba ni čista. Zato
je brezmadežnost temperamenta in osebnosti učitelja eden izmed dokazov o
njegovi vibraciji zavesti. Bolj pomembno je to, kar učitelj živi, kot pa to kar
govori. Učitelj je nekakšen prevodnik znanja in v njegovem interesu ne bi smelo
biti, da spodbudi že obstoječe intelektualne sposobnosti učenca, temveč da mu
omogoči uvid v pravo naravo resničnosti. To lahko naredi le preko osebnega
zgleda. Za to mora biti notranje čist.
Učiteljev
motiv ne smejo biti denar, ime in slava. Vsako njegovo dejanje naj bi izhajalo
iz brezpogojne ljubezni do vseh čutečih bitij. Edini medij preko katerega se
lahko pretaka duhovna sila je namreč ljubezen.
V
sodobnem času se tudi duhovnost izkorišča kot poslovno dejavnost, ki prinaša
dobiček. Pravi iskalci se zavedajo, da se najvišje modrosti ne da kupiti. Večja
nevarnost obstaja za tiste, ki so na začetku svoje poti. Veliko je učiteljev,
ki delujejo v nevednosti in takih, ki v sponah svojega napuha mislijo, da jim
je uspelo razvozlati skrivnost večnega znanja. Iskanje vodstva pri neizkušenemu
ali celo prevarantskemu človeku ima lahko pogubne posledice.
Učitelj
mora posedovati sposobnost prenosa znanja, učenec mora biti pripravljen znanje
sprejeti. Prebujeno mora imeti radovednost, nenehno občutiti notranje koprnenje
in si ves čas, ne glede na ovire, vztrajno prizadevati za uresničitev. Odnos do
učitelja naj bi bil zgrajen na veri, zaupanju, ponižnosti in poslušnosti.
Vendar šele, ko je učenec pripravljen odpreti srce, postane pripravljen za
sprejem učenj. In to ne samo s strani ljudi in življenjskih okoliščin, temveč
od vsega kar ima korenine v obstoju univerzuma.
Nihče
izven nas samih nas ne more naučiti asimilirati znanja in začutiti njegove
vrednosti, če pa v nas obstaja predpogoj ljubezni do duhovnih vsebin, nam
uresničeni učitelj lahko pomaga odstirati tančice do uvida.
ČAŠČENJE BOGA
Čaščenje
(Upasana) je napor praktikanta, da bi začutil bližino Boga oziroma Resničnega
Jaza z osredotočanjem nanj v skladu z učenji Šaster in Guruja. Obsega telesne
in mentalne načine, ki praktikanta vodijo do spoznanja zaznave Boga znotraj sebe.
Čaščenje
očisti srce in umiri um. Spremeni naravnanost uma in ga preoblikuje v
satvičnega. Uniči Vasane (karmične vtise), Trishne (želje in hrepenenja),
egoizem, jezo in sovraštvo, itd. ter vse ostale ovire na poti do spoznanja
Boga.
Patanjali
v svojih Joga Sutrah poudarja pomembnost Upasane za Raja jogija. Ishtapranidhana (samopredaja Bogu) je
eden izmed petih korakov znotraj Niyam. Kot zaščitnika jogijev omenja Gospoda
Shivo.
Sivananda
izpostavlja, da je usmerjenost čaščenja odvisna od stopnje zavedanja, duhovne
rasti in razvoja praktikanta. S časom se spreminja, nižje stopnje naravno
odpadejo in se nadgradijo. Najnižje je čaščenje narave, njenih elementov,
živali (ognja, reke Ganges, svete krave, drevesa Bodhi, pod katerim se je
razsvetlil Buddha). S čaščenjem junakov (Shiva, Nrsimha) si praktikant želi
pridobiti junaške lastnosti. Čaščenje relikvij je čaščenje telesnih ostankov
svetih oseb. S čaščenjem prednikov se praktikant pokloni svojim preteklim
koreninam. Čaščenje Guruja, Rishijev, svetnikov in božanstev je predhodnik
najvišjemu čaščenju Boga samega, v njegovi osebni ali neosebni obliki. V osnovi
gre za čaščenje edine Absolutne Resničnosti, razlike v obliki in imenu se
pojavijo zaradi razlik med častilci. Bistvo vseh religij je enako. Ljudje se med
seboj prepiramo zaradi razlik v podrobnostih.
Sivananda
navaja dve vrsti Upasane. Saguna Upasana,
meditacija na kip, podobo Boga, njegovo fotografijo, in Nirguna upasana, meditacija na transcedentalnega Brahmana brez
oblike in lastnosti. Saguna je konkretna meditacija na predmetno ali slikovno
podobo Boga Rame, Krishne, Shive, Gayatri Devi idr. Nirguna je abstraktna
meditacija na vseobsegajoči eter, neskončno modrino neba, vseobjemajočo
svetlobo sonca idr.
Saguna
Upasano sestavljajo poslušanje in branje Gospodovih Lil (iger, zabav,
aktivnosti), Kirtan (petje Njegovega imena ob spremljavi instrumentov),
neprestano spominjanje na Boga, služenje Njegovim lotusovim stopalom, darovanje
cvetja, prostracije, molitve, Japa (izgovarjanje manter), samopredaja, služenje
bhaktam, idr.
Nirguna
Upasano sestavljajo petje mantre Om, meditacija na So-Ham in Shivoham,
meditacija na Neti, Neti (ne to, ne ono), meditacija na katero izmed štirih
glavnih trditev iz Upanishad (Mahavakyas), kot je npr. Aham Brahmasmi (Jaz sem
Brahman) ali Tat Tvam Asi (To si ti), idr.
Metod
Saguna Upasane se poslužujejo praktikanti bhakti poti, metod Nirguna Upasane pa
praktikanti jnana poti. Obe metodi imata isti cilj vendar Sivananda opozarja,
da je Nirguna Upasana neprimerljivo težja, saj zahteva oster, odziven intelekt,
da lahko ohranja svojo pozornost na brez lastnostnem Brahmanu.
Najvišja
oblika čaščenja Boga v bhakti jogi je čaščenje njegovih Avatarjev.
Avatariji
so Učitelji vseh učiteljev, utelešenje Boga na Zemlji. Bog se odloči vstopiti v
objektivno stvarnost zato, da bi pomagal človeštvu. Pregnal zlo in vzpostavil
vrlino. Človeštvo v resnici ne more videti Boga, razen preko njegovih pojavitev
v vidni obliki. Pripadniki bhakti poti verjamejo, da ni razlike med čaščenjem
Boga in čaščenjem njegovih Avatarjev ali njegovih nadomestnih podob. Kadarkoli
poskušamo misliti o Bogu, kakršen je v svoji absolutni popolnosti, se srečamo s
prepreko. Dokler smo namreč v človeškem telesu si Boga nismo zmožni
predstavljati drugače kot v človeški podobi, zatrjuje Vivekananda. Prišel bo
čas, ko bomo presegli svojo človeško naravo in ga spoznali takega kot je, do
takrat pa ga moramo častiti v podobi nas samih, saj um ni sposoben zaznati
veličine vseprisotnosti, vsemogočnosti, nespremenljivosti.
Po
Vivekandandinem mnenju le dve skupini ljudi ne častita Boga v njegovi človeški
podobi. Neobčutljivi brezvernik in Paramahamsa, osvobojena duša, ki je presegla
šibkosti in omejitve svoje človeške narave. Zanj je ves obstoj postal njegov
lastni Jaz. Le on lahko Boga časti takega, kot je. Prvi Boga ne časti iz
nevednosti, drugi pa zato ker ga je spoznal v sebi samem.
ČAŠČENJE
BOGA V OBLIKI PODOBE
Čaščenje
podobe Boga v obliki Murtija (kipa,
idola), ki predstavlja božanstvo, je najbolj primerna oblika prakse na začetku.
Oprijemljiv simbol Boga je nekakšen opomnik. Materialna podoba prikliče
mentalno idejo. Z osredotočanjem na zunanjo podobo se praktikant uri v
koncentraciji. Težko bi svoj um odložil na nekaj Neskončnega, si povsod
predstavljal prisotnost Boga in se predal Neoprijemljivemu. Pomoč zunanjega
simbola je v procesu bhakti joge nepogrešljiva. Murtije se časti s posebnimi
obredi Pujami, ki obsegajo različne
kretnje, molitve, hvalnice, daritve idr.
Upodobitev
Boga v obliki kipa je medij, ki privlači srce praktikanta, s pomočjo katerega
lahko začuti prisotnost Boga in mu izlije svojo predanost. Predstavlja nekaj
svetega. Sivananda to primerja z vrednostjo, ki jo zastavi svoje države
pripisuje vojak na bojišču. Zanjo je pripravljen dati življenje. V njem vzbuja
notranjo motivacijo za boj, tako kot podoba Boga v častilcu vzbuja predano
ljubezen.
Murti
je za praktikanta utelešenje Boga samega in ne le podoba iz kamna, lesa, gline,
kovine. Murtiji so izdelani po predpisih
iz Shilpa Shaster. Umetniki ustvarjajo v stanju globoke jogijske meditacije. S
posebnim obredom Prana Pratishta
Božanstvo vstopi v podobo.
Sivananda
zatrjuje, da smo praktikanti različnih poti joge na nekakšen način vsi častilci
podob, vključno z Vedantisti, saj je tudi mentalna slika oblika podobe. Razlika
ni v vrsti, le v stopnji. Vsi častilci, ne glede na to kako intelektualni,
ustvarijo znotraj svoje meditacije podobo v umu in um odložijo nanjo. Pa čeprav
je to abstrakten simbol, morda le Om,
in ne nujno oblika iz kamna ali lesa.
Sivananda
obsoja sodobnega intelektualno naravnanega človeka, ki uporablja premeten
izgovor, da je kip le materialna struktura, v resnici pa mu ego preprečuje, da
bi se priklonil pred podobo Boga. Na račun svojega ponosa zavrača prakso
osredotočanja na obliko, čeprav se sam ne zmore osredotočiti na ne-obliko. V
obrambo se postavlja s svojo učenostjo, sproža prazne razprave s katerimi seje
dvom v obstoj Boga in poudarja pomen posvetnega znanja. Moder intelektualen
človek naj bi ohranjal širino, ostajal odprt za različne interpretacije in
svojega dojemanja ne omejeval na zaključen krog splošno sprejetih poenotenih
idej.
Vivekananda
poudarja, da je Apara Bhakti (nižja, obredna predaja), v procesu katere
praktikant razvije ljubezen z zunanjo pomočjo idola, le odskočna deska za Para
Bhakti, (višja, napredna predaja), ko praktikant čuti Boga v vsem. V procesu
praktikant preide skozi različne stopnje. Najprej izgine oblika, obredi in
potovanja na sveta mesta izgubijo svoj namen, praktikant preraste simbole,
mantre in knjige. Templji in cerkve, celotna religija - vse te omejitve naravno
odpadejo. Nadalje meditacija na Neosebnega Brahmana preraste v samouresničenje.
Hinduizem torej iskalca postopoma pelje od čaščenja predmetne podobe na
mentalno podobo, preko osebnega Boga k neosebnemu Absolutu in združitvi z njim
v Nirvikalpa Samadhi.
ČAŠČENJE
BOGA Z JAPO
Japa je nepretrgano izgovarjanje izbrane
mantre, s katero praktikant enotočkovno osredotoči um. Japa omogoči namerno
usmerjanje uma v izbrani tok misli. V bhakti jogi je to največkrat misel na
Boga s ponavljanjem njegovega imena. Načelo delovanja metode japa leži na tesni
povezavi med imenom in obliko. Narava delovanja uma nam onemogoča, da ne bi
hkrati z besedo pomislili tudi na njeno obliko, in obratno, ko se v umu ustvari
podoba, se skupaj z njo prikaže tudi ime.
Chidananda
trdi, da Absolutno resničnost lahko izkusimo izključno preko Dhyane (meditacije). Vendar je, po
njegovem mnenju, metoda jape na začetku prakse uspešnejša in hitrejša od
meditacije. Ne moremo poleteti na krilih meditacije, če nismo prej razvili moči
koncentracije oziroma izmojstrili spretnosti osredotočanja uma na eno samo
točko kadarkoli to želimo. Pri tem nam učinkovito pomaga japa. Z japo razvijemo
tudi predanost. Ob izgovarjanju imena Boga si vizualno predstavljamo njegovo
podobo in občutimo njegovo prisotnost v srcu. Mantro lahko izgovarjamo naglas,
lahko jo tiho šepetamo, najmočnejša pa postane, ko si jo ponavljamo mentalno.
S
tem, ko izgovarjamo ime Boga in si mentalno predstavljamo njegovo obliko, um
prevzame njegovo podobo. Podoba ustvari mentalni vtis (Samskaro). Če je ta vtis
dovolj dolgo prisoten in ponavljan, se v umu oblikuje težnja, ki se spremeni v
navado. Na tak način lahko posameznik preoblikuje naravnanost svojega uma.
Ponavljajoča se misel ustvari spremembo v strukturi prevladujočega mentalnega
toka.
Sivananda
odnos med japo in meditacijo razloži takole: Japa je ponavljanje mantre,
Gospodovega imena. Dhyana je meditacija na njegovo obliko in njegove lastnosti.
Obstaja japa brez meditacije (Japa-Rahita) in japa z meditacijo (Japa-Sahita).
Ko praktikant napreduje na svoji poti, japa s časoma sama odpade. Ostane
meditacija.
ČAŠČENJE
BOGA S KIRTANOM
Kirtan je skupinsko petje Gospodovega
imena s predanim občutkom, ljubeznijo in vero. Prvi glas (vodja) zapoje mantro,
nato pa ostali z odgovorom ponovijo mantro s posnemanjem. Najpogosteje je petje
spremljano s tradicionalnimi indijskimi glasbenimi instrumenti harmonij,
karatali, mridanga ali table. Bhakte pojejo in plešejo v duhovni ekstazi, da bi
pozabili nase in se izgubili v ljubezni do Boga. Prabhupada je mnenja, da je v
tej dobi Kali Yuge Kirtan najlažja in najhitrejša pot do samouresničitve.
Poudarja, da imajo le redki sposobnost prakticiranja Vedante in Jnane, Kirtan
pa je primeren za vse ljudi, tudi visoko intelektualne. Z njim se najlažje
vstopi v predano razpoloženje, v stanje enotočkovne mentalne naravnanosti na
Boga.
ČAŠČENJE
BOGA Z DAROVANJEM HRANE
Darovanje hrane je sestavni del
bhakti joge in je izraz bhaktove ljubezni do Boga. Z darovanjem se materialna
hrana poduhovi, prečisti in postane prasadam,
kar v sanskritu pomeni Gospodova milost.
Prabhupada poudarja, da je
uživanje prasadama eden bistvenih sestavnih delov bhakti joge. Pravi, da je pri
drugih vrstah joge treba čute obvladati umetno, bhakti jogi pa svoje čute
obvada tako, da jih zaposli z duhovnimi dejavnostmi, ki jim dajejo
zadovoljstvo. Z jezikom na primer okuša hrano darovano Gospodu. Čuti se tako
očistijo in spontano jih pritegne duhovno uživanje, ki je veliko večje od
vsakega materialnega uživanja.
Kar jemo, to postanemo, saj se
telo gradi s hrano, ki jo vnašamo. Naj bo zato hrana preprosta, lahka,
polnovredna in hranljiva. Krishna v Bhagavad-giti 17.8-10 hrano razvrsti v tri
skupine, ki odgovarjajo trem gunam materialne narave. Hrane v gunah strasti in
nevednosti ne moremo darovati Krishni. Poleg mesa, rib in jajc so v nižjih
gunah še čebula, česen, gobe, pekoča hrana, postana hrana ter opojna sredstva,
kot so kava, pravi čaj in alkohol.
Po subtilnih zakonih narave ima
kuharjeva zavest vpliv na hrano, in ko hrano zaužijemo, se ta vpliv prenese na
nas, pravi Prabhupada. Hrano je potrebno pripravljati z mislijo na Gospoda in
je med pripravljanjem ne okušamo. Kuhanje je del meditacije, saj ne kuhamo zase,
temveč za Gospoda, ki naj skuhane jedi tudi prvi okusi in uživa v njih. Tako je
darovana hrana karmično očiščena.
Vivekananda podpira argument
filozofije Samkhya po kateri tri gune sestavljajo vsebino in kakovost Prakrti
in so kot take osnovni gradnik človeškega telesa. Potemtakem je za duhovni
napredek nujna prevlada satvičnih gradnikov in lastnosti v posamezniku. Snov,
ki jo v telo vnesemo s hrano, v veliki meri vpliva na delovanje uma. Zato je
hrani smiselno nameniti pozornost, vendar, tako kot na vseh ostalih področjih,
pretiravanje ni vmesno. Prečiščenje hrane
Vivekanada vidi bolj kot pridobitev znanja s pomočjo katerega čuti ostanejo
nedotaknjeni z vidika navezanosti ali odbojnosti do hrane. Ko s tem znanjem
prečistimo svoje zavedanje, pridobimo satvične lastnosti uma in ga lažje
naravnamo na Vseobsegajočo Resnico.
SKRIVNOST POPOLNE PREDAJE
Samopredaja mora biti popolna,
nezadržna, nepogojena. Ne sme biti prakticirana s ciljem osvoboditve. Iskreni
praktikant ne sme želeti ničesar v zameno. Samopredaja ne pomeni odmaknitve v
samoto gozda in ne pomeni nedelovanja. Kar je bolj pomembno je notranja
predaja, s katero ego in poželenje ugasneta. Potrebno je popolno zaupanje Bogu
in vera, da deluje v naše najvišje dobro. Na tak način se doseže blaženost, duhovni
mir in radost.
V seminarski nalogi sem poskušala odgovoriti na
vprašanja kaj je Bhakti, kako jo lahko razvijemo, kakšen naj bo odnos, ki ga
vzpostavimo z Bogom in s katerimi metodami bhakti joge lahko spoznamo Boga, da
bi dosegli samouresničenje.
Na Bhakti zdaj gledam z drugačnimi
očmi. Dojela sem, da je jnana visoka filozofija in le redki zmorejo živeti
življenje v skladu z njo. Največja nevarnosti, ki praktikantu preti na tej poti
je, da preceni zmožnosti svojega intelekta in da napačno interpretira trditve
iz svetih spisov.
Spoznala sem, da je duhovnost uresničenje
skozi katerega se zrcali razlika med besedičenjem in intuitivno izkušnjo. Kar
izkušamo v globinah svoje duše je spoznanje in da ga dosežemo, je potrebna
predaja. Razumsko dojemanje s tem nima odločilne povezave. Je pa lahko odlična
odskočna deska, če je narava posameznikovega uma taka, da potrebuje logiko in
analitično razmišljanje, da si lahko odpre vrata do spoznanja, če hoče
vstopiti, pa se mora predati.
Naj zaključim s Sivanandinimi besedami: Odstrani
sebičnost. Umiri strasti. Izkorenini egoizem. Prečisti srce. Razčleni svoje
misli. Prouči svoje motive. Ne skreni s poti poštenosti. Govori resnico. Bodi
neustrašen. Spoznaj Boga. To je esenca pridig vseh prerokov, svetnikov in
modrecev, učenj Buddhe, Jezusa, Mohameda, Konfucija, Chaitanye, Shankare in
ostalih. To je pot k Bogu, k samorealizaciji, ki je cilj vseh poti joge.
Bhaktivedanta Swami Prabhupada, A. C. (1998). Bhagavad-gita Kakršna je. Nemčija: The
Bhaktivedanta book trust.
Bhaktivedanta Swami Prabhupada, A. C. (2012). Bhakti – skrivnost večne ljubezni.
Nemčija: The Bhaktivedanta book trust.
Cinmayananda, S. (2002). Kindle life [elektronska izdaja].
Mumbai: Central Chinmaya Mission Trust.
Sivananda, S. S. (2001). The philosophy and significance of idol worship [elektronska
izdaja]. Shivanandanagar: The divine
life society.
Sivananda, S. S. (2004). Guri-Bhakti Yoga [elektronska izdaja]. Shivanandanagar: The divine life society.
Sivananda, S. S. (2007). Practice of Bhakti Yoga [elektronska izdaja]. Shivanandanagar: The divine life society.
Vivekanada, S. (2003). Bhakti yoga [elektronska izdaja].
Leeds: Chelephais press.
Manninezhath, T. (1993). Harmony of religions. Delhi: Motilal Banarsidass publishers.
