Učiteljski tečaj joge 2012/2013 (RYS 200)
Nataša Zorc
Pilates in joga
Mentor: Robert Hönn
Zaplana, 3.9.2013
Pilates
Kontrologija
Nataša Zorc
Mentor: Robert Hönn
Zaplana, 3.9.2013
Uvod
Vsaka oblika vadbe od posameznika terja določeno mero predanosti in samodiscipline. Brez vztrajnosti in poglabljanja se vsaka stvar kmalu konča. Tudi za stopanje po poti pilatesa in joge je potrebna notranja volja, želja po raziskovanju, samoraziskovanju, premagovanju neznanega. Od vsakega posameznika je odvisno do kakšne mere se jima preda. Vsekakor nobena od njiju ne ponuja »instant« rezultatov, temveč bogate rezultate, ki se pokažejo z vztrajnostjo in trudom. Ti rezultati se odrazijo na več področjih, saj obe vadbi, če si to dovolimo, povezujeta telo z duhom. Na telesni ravni posameznik opazi okrepljene mišice, večjo gibljivost in lepo oblikovano telo. Na duhovni ravni je za začetek dovolj že to, da si vzamemo nekaj časa zase, tako umirimo misli, jih odtrgamo od vsakdanjega toka in jih preusmerimo na svoje telo, na svoj dih, nase. Če želimo globlje raziskovanje sebe in potovanje v svojo notranjost se začnejo kazati razlike med pilatesom in jogo. Pilates se na tem mestu konča in ostane le vadba. Joga pa se tu šele dobro začne in iz vadbe se razpre v starodavno disciplino osebnega raziskovanja.
Raziskovanje razlik med pilatesom in jogo oz. njuno drugačnost, kje so njune meje, učinkovitost obeh sistemov z vidika telesne vadbe in njun odnos do duhovnosti so naloge, ki sem si jih zastavila in se jim posvečam v naslednjih vrsticah.
Za vadbo pilates imam občutek, da ji ljudje dostikrat delajo krivico z napačnim razumevanjem in nepoznavanjem; aerobičarjem se zdi prepočasna, fitneserjem prelahka vadba, jogistom se zdi, da je to nekaj komercialnega, podobnega aerobiki. Zaradi teh razlogov sem se odločila, da se je lotim prav od korenin in jo skušam čimbolj objektivno predstaviti. Tudi jogo vsak gleda iz svojega zornega kota, nekateri jo razumejo le kot telesno vadbo, drugi v njej vidijo grozečo sekto, ki jim bo ukazovala kako živeti, tretji v njej najdejo mir, prostor zase. Joga dejansko je zelo široka disciplina, ki zajema številne veje, različice in interpretacije, zato v nadaljevanju skušam le začrtati osnovne pojme, predvsem pa predstavljam lastno razumevanje in svoj pogled na jogo.
Kaj meni nudi pilates in kaj mi nudi joga, njune pozitivne ali negativne lastnosti, oziroma bolje rečeno meni ljube in neljube njune lastnosti, so mi na izkustvenem nivoju popolnoma jasne, kako to ubesediti in zapisati na papir pa je povsem nekaj drugega. V sledečih vrsticah se boste srečali s tem poizkusom.
Živimo v svetu, v katerem nas neprestano mamijo z novimi rečmi, poskusite tole in tole, pa še tole,… S pilatesom sem se srečala po tem receptu – mesečna karta za fitnes, ki vključuje katero koli skupinsko vadbo – šla sem samo enkrat in ni mi bil všeč. Nihče mi ni razložil bistva, kaj moram pravzaprav delati, kaj je prav in kaj narobe. Kasneje me je prijateljica iz plesnih še enkrat predstavila s pilatesom, ki naj bi bil odlična dopolnitev plesnim treningom, saj se krepijo mišice na podoben način kot pri plesu, tako da postanejo dolge in prožne, poleg tega se med plesnim treningom posvečaš bolj plesni tehniki in plesu, na pilatesu pa se res posvetiš krepitvi trebušnih mišic in drugih mišičnih skupin. Tako sem poizkusila še enkrat in zdaj, ko sem vedela za kaj gre se mi je začelo zdeti super. Ljudje smo si različni, nekaterim je dovolj, da samo hodijo na vadbo, drugi rabimo neko razlago, za kaj je koristno, kako deluje in se šele na to odločimo zanjo. Zato sem se v naslednjih vrsticah lotila razlage pilates vadbe in njegovega izvora. Pri razlagi
se opiram na priročnike, ki se jih da dobiti v knjižnici in na svoje znanje in izkušnje.
Joseph Hubertus Pilates
»Joseph Pilates je verjel, da je najpomembnejša osnova za srečo in dobro počutje obvladovanje lastnega telesa, ki ga je imel za edini uporabni vadbeni pripomoček. Po njegovi filozofiji s krepitvijo in raztezanjem telesa ne le oskrbimo zanemarjene možganske celice s kisikom, ampak z vizualizacijo gibov in vaj, sprostimo tudi duhovno energijo. Redna vadba odpravlja duševne in telesne napetosti, ki so posledice stresa, poleg tega omogoča bolj sproščeno in lahkotno gibanje ter vrača vitalnost in veselje do življenja.« (Pilates priročnik 20)
Pilates je sistem vaj, ki ga je zasnoval Joseph Hubert Pilates, rojen leta 1880 (nekateri viri navajajo letnico 1983) v Nemčiji. Kot otrok je bil šibkega zdravja, pestile so ga »zdravstvene težave in bolezni, kot so astma, rahitis in sklepni revmatizem, (ki) so ga zaznamovale kot bolehnega in telesno nerazvitega otroka, zato je bil pogosto tarča posmeha…« Vse to ga je spodbudilo k ukvarjanju s svojim telesom in preučevanju le-tega. Delo se je obrestovalo in pri šestnajstih letih naj bi s svojim, po starogrških vzorih izklesanim telesom, »poziral kot model za anatomske skice«. (Perc 17)
Preizkusil se je v številnih športnih disciplinah kot so »…gimnastika, ples, sabljanje, smučanje, boksanje in rokoborba. Njegovo zanimanje sta pritegnila tudi joga in tai či…« (Pilates 6) Svoje razumevanje človeškega telesa, na lastni koži pridobljeno znanje iz gibalnih tehnik vzhoda in zahoda, podkrepljeno s preučevanjem že obstoječih zapisov, je uporabil, da je sestavil sistem vaj, ki ga je poimenoval kontrologija (contrology).
Med Pilatesovim bivanjem v Angliji je svet zajela prva svetovna vojna, tako so angleške oblasti njega in »…številne druge nemške priseljence zaprle v taborišče za sovražne tujce v Lancastru« (Perc 18) in ga kasneje premestile na otok Man. V taboriščih je izkoristil priložnost in začel preizkušati svoje metode na sojetnikih, kasneje je postal negovalec in tako pomagal bolnikom in ranjencem pri okrevanju. Vojaške postelje je priredil za vadbo, »na stene je pritrdil jeklene vzmeti iz postelj…« in na ta način naredil rehabilitacijske naprave, »…kar je bil prvi korak v razvoju posebnih orodij, ki tudi danes delujejo z jeklenimi vzmetmi«. (Korte 10)
Po koncu vojne se je vrnil v Nemčijo in tam nadaljeval z delom. Leta 1926 je emigriral v ZDA, na poti je spoznal svojo bodočo ženo Claro. Le-ta je trpela za artritisom in Joseph je s svojimi vajami pomagal tudi njej. Skupaj sta v New Yorku »v stavbi New York City Ballet odprl(a) svoj studio«. (Korte 10)
»Po desetih vadbah čutiš spremembe, po dvajsetih vadbah vidiš spremembe, po tridesetih vadbah pa si na dobri poti, da boš imel novo telo.« Joseph Pilates
Sistem vaj, ki jih je preizkusil na lastnem telesu, ter kasneje na drugih je »premišljen sistem gibalnih vaj, izvedenih v določenem zaporedju, ki ne le okrepijo telesno mišičje, temveč tudi izboljšujejo prožnost telesa in ravnotežje«. (Pilates 6)
Zaradi svoje učinkovitosti se je kontrologija hitro razširila, postala je priljubljena tudi med plesalci, igralci in boksarji in drugimi vrhunskimi športniki. Med Pilatesovimi učenci so bili svetovno znana plesalka Martha Graham, koreograf George Balancine, igralka Katherine Hepburn, ter številni drugi. Metoda je učinkovito okrepila in uravnovesila vrhunsko pripravljena telesa, hkrati pa je izredno pripomogla k hitrejši rehabilitaciji ob poškodbah.
Pilatesov pristop je bil edinstven v tistem času, poudarjal je tekoče kontrolirano gibanje, ki se ga je treba ves čas zavedati in ga usklajevati z dihanjem. Takšna oblika vadbe pripelje do skladno razvitih mišic po vsem telesu, ne le močnih mišičnih skupin, ampak tudi majhnih, šibkih mišic, za katere včasih sploh ne vemo da obstajajo. Mišice se podaljšajo, sprostijo, hkrati postanejo prožne, tako da se poveča telesna gibljivost. Pri vadbi je vseskozi treba ostajati »prisoten«, na ta način se usklajujeta telo in duh, kjer je Pilates izhajal iz »vzhodnih meditacijskih in gibalnih tehnik«, zato je vedno poudarjal »Duh je tisti, ki oblikuje telo« ( Pilates 11)
Kot osnovo sistemu vaj literatura navaja šest do osem principov, po katerih se vaje izvaja; to so dihanje, zbranost, nadzor, center moči, natančnost in tekoče gibanje, nekateri mednje štejejo še dva Pilatesova pomembna koncepta vizualizacijo in sproščanje.
Dihanje
Ob izvajanju vaj se uporablja dihanje v celotno širino prsnega koša, t.i. lateralno torzalno dihanje. Zaradi aktivacije trebušnih mišic je trebušno dihanje oteženo, čeprav pri dihanju še vedno sodeluje trebušna prepona. Pri vdihu skušamo napolniti čim večjo površino pljuč, zato ga izvajamo s širjenjem prsnega koša naprej, levo, desno ter nazaj proti hrbtenici. Vdih izvajamo skozi nos, izdih poteka skozi usta. Ta način dihanja naj bi, kot pravi Pilates izločal »iz telesa strupene snovi, ki povzročajo utrujenost in lenobnost organizma…globoko, zavestno dihanje med telovadbo poveča pretok krvi in zviša raven pozornosti« (Stewart 7), hkrati pa naj bi omogočal največjo mero stabilizacije trupa. Vsaka vaja ima predpisan vzorec dihanja, ki se včasih razlikuje od naravnega ritma diha, omogoča pa najbolj učinkovito izvedbo vaje. Vsekakor je pomembno, da se med vadbo ne zadržuje diha in da dih poteka tekoče ter usklajeno z gibanjem.
Zbranost
»Joseph Pilates je zbranost razumel kot zavestno izvajanje giba in miselni nadzor ter upravljanje telesa med vajo.« (Korte 18) Že zaradi izvajanja posebne tehnike dihanja, vadba od posameznika zahteva zbranost. Osredotočenost na dihanje, na lastno telo, usklajevanje teh dveh med sabo in usmerjena izvedba vaj zagotavljajo primerno intenzivnost in s tem najboljše rezultate. Pilates je poudarjal, da je kvaliteta izvedbe veliko pomembnejša od števila ponovitev.
Nadzor
Z zbranim delovanjem in zavedanjem lastnega telesa si posameznik sčasoma pridobi popoln nadzor nad svojim telesom. Vadba je zaradi tega tudi nosila ime kontrologija. Nadzor je pomemben, saj posamezniku omogoča usklajevanje kompleksne izvedbe vaj, ki zahtevajo moč, gibljivost, ravnotežje in koordinacijo. S tem se razvija tudi občutek za zmožnosti lastnega telesa ter pravilno stopnjo obremenitve ob izvajanju vaje, kar je pomembno, da se izognemo preobremenitvam in poškodbam.
Center moči
»Powerhouse« je izraz, ki označuje območje stabilizatorjev trupa, ki se nahajajo v spodnjem delu trebuha, to so globoke trebušne mišice, predvsem mišica transversus abdominis in poševne trebušne mišice, mišice medeničnega dna ter globoke hrbtne mišice. Aktivacija teh mišic in njihova krepitev razbremenjuje hrbtenico, s tem odstranjuje bolečine in jo varuje pred poškodbami. Stabilizatorji trupa pomagajo k boljšemu ravnotežju, ter k boljšemu lovljenju ravnotežja. Ta koncept je naredil to vadbo edinstveno v tistem času in še danes ostaja izredno pomemben koncept, ki razlikuje pilates od drugih vadb, med drugim tudi od joge.
Natančnost
Natančno izvajanje vaj od posameznika zahteva popolno osredotočenost, nadzor nad dihanjem, aktivacijo središča moči ter popoln nadzor nad položajem telesa v vsaki fazi giba. Za vadbo si je potrebno vzeti čas ter se ji do potankosti predati, na ta način se doseže želeni cilj. Nekatere vaje terjajo veliko časa, da jih posameznik popolnoma obvlada.
Tekoče gibanje
»Tekoče in povezano gibanje živali je bilo zgled Josephu Pilatesu, zato je poudarjal, da je gibanje človeka lahko prav tako naravno, če aktivira vse mišice telesa« (Priročnik 29) Pri vsakodnevnih opravilih se gibamo nezavedno, uporabljamo pa samo določene mišične skupine. Med vadbo se posvetimo tudi »zanemarjenim« mišičnim skupinam, gibanje pa se izvaja tekoče, brez ustavljanja in zadrževanja, gibi so povezani izvedeni brez sile in hitrih, nenadnih sunkov. Takšno je, po mnenju Josepha Pilatesa, naravno gibanje. Gibanje priučeno med vadbo, naj bi človek nezavedno (ali hoteno) prenašal v vsakdanje življenje in si s tem izboljševal kvaliteto življenja.
Vizualizacija
»vsak gib je treba vizualizirati s pomočjo prikazanih in razpoloženih napotkov, potem pa vajo še izvesti. S potrpljenjem in vztrajnostjo bo telo začelo delovati po navodilih duha. Povezava telesa in duha bo izboljšala tudi vašo zbranost pri izvedbi posameznih vaj.« (Pilates 19)
Sproščanje
S sprostitvijo pred vadbo in med vajami, tako na telesnem kot tudi mentalnem nivoju, se izognemo poškodbam, ter najbolje pripravimo na vsako vajo posebej. »Sprostitev med vadbo nikakor ne pomeni popolnega odklopa /…/ izraz izraža ustrezno mero mišične napetosti, potrebne za posamezno vajo«. (Korte 15)
Za dosego želenega rezultata je Pilatesovo metodo treba izvajati redno in v skladu z vsemi naštetimi principi.
Pilates
Pilates je bil mnenja, da poučevanje njegove metode potrebuje oseben pristop, tako da je vsakemu vadečemu prikrojil vadbo glede na njegove potrebe. Nikoli ni organiziral uradnega tečaja za učitelja kontrologije. Kljub temu so z njegovo metodo nadaljevali številni njegovi učenci, se pravi vadeči. In kot so bili različni ti učenci, so bile različne tudi njihove metode, vsaka rahlo različna, prilagojena, vendar osnove, bistvo je ostalo isto. Tako danes poznamo številne šole pilatesa, ki se med seboj razlikujejo glede na poudarke, ki jih dajejo, vse pa še vedno nosijo isto podlago. To je, Pilatesovih 34 vaj in njegove osnovne principe.
Joseph Pilates je napisal dve knjigi Return to Life Through Contrology in Your Health, ki pa ju na slovenskem trgu nisem zasledila. Tudi v tujini se mi zdi, da nista zelo razširjeni, najbrž zato, ker je na trgu v tem trenutku poplava priročnikov za učenje pilatesa, vsak vsebuje neke nove raziskave in dognanja s tega področja, tako da vsak posameznik izbere tistega, ki mu je najbolj pisan na kožo.
Pilates in njegove izpeljanke
Pilates tehnika pozna danes več šol, več različic. Nekatere šole so vadbo priredile fitnes studijem, ki so bili izredno priljubljeni ob koncu preteklega stoletja. Ta vadba po navadi poteka v večjih skupinah, vsebuje tudi elemente aerobike, je intenzivnejša in morda včasih tudi zanemari kakega od pilatesovih osnovnih principov. Zaradi tovrstne vadbe je po mojem mnenju pilates tudi dobil nekoliko negativen prizven, češ da je to samo še ena vrsta aerobike. Zaradi površne obrazložitve kaj je pilates se da zaslediti tudi izjave češ, da je to dolgočasna in premalo intenzivna vadba. Vadba vsekakor ni premalo intenzivna, če jo izvajaš pravilno. Res pa je, da je potrebnega kar nekaj časa, da posameznik laik osvoji osnovne principe in da ugotovi za kaj pri pilatesu pravzaprav sploh gre. Kar se tiče dolgočasnosti, je pri vadbi na blazinah možno uporabiti različne pripomočke, kot so mala in velika žoga, elastični trak, obroč imenovan »magic circle«, uteži in podobno, kar dela vadbo nadvse pestro. Pilates vadbo je mogoče izvajati tudi na napravah, ki izhajajo iz naprav, ki jih je naredil sam Joseph Pilates. Le-ta je naredil prek 20 naprav s katerimi so si vadeči izboljševali moč, gibljivost in telesno držo. Tekom let so te naprave posodabljali s pomočjo novih tehnologij in raziskav.
Nekateri studii osnovnim pilates vajam dodajajo še druge vaje, ki jih izvajajo po pilates principih. Razmahnile so se tudi številne različice pilatesa, ki med osnovne vaje vpletajo druge elemente npr. iz joge, takšen pilates poznamo pod imenom jogalates, drugi dodajajo elemente plesa, tekoče plesu podobno gibanje je tovrstnemu pilatesu dalo ime pilates flow. Zaradi svoje koristi pri rehabilitaciji, se je razvil tudi »reha pilates«, ki se še podrobneje ukvarja s specifiko raznih poškodb in možnostmi rehabilitacije le-teh. »Pilates danes vse bolj priporočajo napredni fizioterapevti in ortopedi po vsem svetu, saj nam ta vadbena tehnika omogoča razviti uravnotežen mišično-skeletni sistem, močno in gibčno mišičje, pravilno telesno držo ter s tem optimalno fizično in duševno počutje.« (Perc 21)
Po mojem mnenju je za rehabilitacijo določenih poškodb - hrbet, vrat, kolena – izredno učinkovita vadba, saj deluje usmerjeno na način izolacije in kontrole ter nadziranega delovanja določenih mišičnih skupin.
Za vadbo pilatesa je potrebna manjša skupina, kjer se učitelj lahko posveti vsakemu posamezniku, ter zanj po potrebi priredi vajo. Pomembno je poudariti tudi, da je pri vadbi pomemben posameznik vsak sebi in da ne gre za tekmovanje kdo zmore več. Vsak posameznik se ukvarja s sabo ter se posveča svojemu telesu, se osredotoča na pravilnost izvedbe vaj in ne na število njihovih ponovitev ali stopnjo zahtevnosti. Težavnostnih stopenj je več, tako da se vadbo da prilagoditi vsakemu posamezniku. Vadbo je moč izvajati tudi med nosečnostjo, po prilagojenem predporodnem pilates programu, priporočajo pa jo tudi po porodu.
Ravnovesje
Uravnotežena telesna vadba ima za cilj tako gibljivost kot tudi krepitev mišic, hkrati pa ne zanemarja globljih mišičnih skupin in manjših mišic. Pilates to upošteva, saj »deluje iz notranjosti telesa proti mišicam na površju in se sistematično ukvarja z manjšimi mišičnimi skupinami, ki telesu služijo kot stabilizatorji trupa /…/ ki skrbijo za čvrsto hrbtenico in medenico«. (Perc 20)
Številni dejavniki vplivajo na obnašanje naših mišičnih skupin in okostja. Eden izmed njih je prekomerno vztrajanje v istem položaju na delovnem mestu - veliko delovnih mest, zahteva večurno sedenje v enem položaju, kar povzroča zategnjenost in togost določenih mišičnih skupin in kot posledica izredno slabo gibljivost. Stalna napetost v mišicah lahko vodi v občasne ali kronične bolečine. Z redno vadbo raztegujemo in prekrvavimo te mišične skupine, ter jih na ta način sprostimo in krepimo.
Drugi, povsem naraven dejavnik je staranje - s staranjem se elastičnost tkiva počasi zmanjšuje, mišice postajajo vse bolj toge. Če mišic ne urimo, začnejo izgubljati moč in vsa teža telesa začne obremenjevati sklepe. Tudi njihov odzivni čas postaja vse daljši in zato težje lovimo ravnotežje. Z vadbo, kot je pilates, mišice ostajajo dobro prekrvavljene, oživčene in s tem se elastičnost, moč in odzivnost mišic ohranja. S tem nam vsakodnevne aktivnosti, kot vstajanje iz postelje, zavezovanje vezalk in vožnja z avtobusom, v starosti ne delajo preglavic.
Vadba je uporabna tudi kot dopolnilna vadba pri ekstremnih športnikih, kjer so (prekomerno) razvite le določene mišične skupine, za uravnovešanje in krepitev zapostavljenih mišičnih skupin. Tako pilates oziroma trening za stabilizacijo trupa v svoj trening »vključuje vse več poklicnih športnikov, kot so igralci tenisa in golfa, košarkarji, smučarji, nogometaši«. (Perc 21)
Učinki pilates vadbe so torej povečana gibljivost, večja mišična moč in vzdržljivost, izboljšanje koordinacije in ravnotežja, to pripomore k večji učinkovitosti posameznika v vsakodnevnem življenju, saj izboljša telesno držo, zmanjša mišično napetost in možnost poškodb ter vpliva na boljše počutje. Z vadbo ustvarjamo ravnovesje v telesu.
Spoznali smo učinke pilates vadbe, ter principe, kako pridemo do teh učinkov na telesni ravni. Glede na to, da je povsod zaslediti obljube, da je pilates vadba, ki deluje na telo in duha, pa ni nikjer zaslediti navodil, kako ravnati z duhom, z umom. Predvidevam lahko, da je mišljeno, da s tem ko se umirimo, posvetimo vadbi in se popolnoma osredotočimo nase, blagodejno delujemo tudi na našega duha, zavemo se svojega dihanja, sebe. To lahko potrdim tudi z lastnimi izkušnjami, kajti če sem popolnoma osredotočena na vadbo, usklajujem dihanje z gibanjem, v meni enostavno ni prostora za druge misli. Procesi v umu se umirijo, misli nehajo begati in se začnejo ukvarjati s tem kar delaš. Vendar, ko je vadbe konec, misli začnejo švigati nazaj. Priročniki, oziroma Pilates ne ponudi tehnike in ne poda navodil, kako ukrotiti svojega duha. Se pravi, da se povezava telesa in uma, umiritev duha, zgodijo le do neke mere, kolikor se to zgodi spontano, kot posledica telesne vadbe.
Zaključim lahko da je Pilates varna vadba, ki poleg krepitve telesa ponuja tudi določeno mero odvrnitve uma od vsakdanjih skrbi in posledično sprostitev od stresa vsakdanjika.
Joga
S pilatesom sem se ukvarjala nekaj let, potem pa se mi porodila žeja po novem znanju, želela sem nekaj več in začela sem prebirati literaturo o jogi in sem ter tja izvajati jogijske položaje, jih vpletati med pilates vaje. Zdelo se mi je, da se vadbi lahko med sabo lepo dopolnjujeta, dokler jogijske asane delujejo kot raztezalne ali prehodne vaje med dvema pilates vajama. Vadbo se da tudi preplesti v pilates jogo, kombinacijo obeh, pri čemer pilates »obogatimo« z jogijskimi tehnikami, medtem ko praksi joge, vnašanje elementov s pilatesa po mojem mnenju ne bi koristilo. V tem primeru, bi bilo smiselno, tako kot pri plesu, pilates izvajati ločeno, za dodatno krepitev želenih mišičnih skupin, ter jogo ločeno, da bi se lahko v celoti predali vsemu, kar nam le-ta nudi. Kaj pa nam joga lahko nudi pišem v spodnjih vrsticah, delno skozi lastne izkušnje, zraven pa se opiram na različno literaturo.
Z jogo sem se srečala že med poletnimi počitnicami v osmem razredu, ko sem prebirala očetove knjige o jogi in se po koncu počitnic tudi vpisala na tečaj joge, ki pa me takrat ni pritegnil, saj je bil program prirejen starejši populaciji, učiteljica pa si ni vzela časa da bi skušala meni predstaviti zadevo na kakšen drug, mlademu dekletu bližji način. Takrat se je po kakih treh mesecih moja joga zaključila, oziroma je za nekaj časa zaspala, dokler je nisem počasi spet prebudila.
Joga je več kot 2500 let stara tradicija osebnega raziskovanja, ki izvira iz Indije. Legenda pravi, piše Puljo, da na nedostopnih Himalajskih vrhovih, ki se kopajo v oblakih, sedi bog Šiva. Tam igra svojo večno igro v kateri ustvarja, vzdržuje in razdira svet. Šiva je tudi jogi, ki v meditaciji s prekrižanimi nogami išče resnico in pot k popolnosti. Nekega dne, ko je svoji ženi Parvati razkrival skrivnosti joge, jima je prisluškovala uročena riba. Le-ta je nato odplavala do obal Indije, se tam spremenila v človeka ter ljudem predala ta božanska jogijska znanja.
Joga se je v začetku predajala preko ustnega izročila, v najstarejših ohranjenih indijskih spisih – Vedah pa so najdeni prvi zapisi o jogi. O jogi je govora tudi v Bhagvad Giti, Upanišadah, ter v nekaterih drugih delih zgodnje indijske književnosti, ki pričajo, da je joga del indijske duhovne tradicije že stoletja. Puljo piše, da so se našli izredno stari zapisi o obstoju joge tudi na Bližnjem vzhodu, po Sredozemlju in po širšem območju Azije. V 19. stoletju pa je na Zahodu poraslo zanimanje za Indijo, za njenimi znanji in kulturo. Za zahodni svet je jogijska tradicija izredno zanimiva, saj je naša civilizacija tehnološko in materialno visoko razvita, medtem ko na duhovnem nivoju daleč zaostaja za to indijsko tradicijo. Naš način življenja je usmerjen v kopičenje materialnih dobrin, v več boljše in hitreje, pri čemer so/smo ljudje izpostavljeni velikim psihično-fizičnim obremenitvam. Zanemarjanje lastnega telesa, lastnega jaza, ignoriranje potrebe po počitku in miru, so pogosti pojavi. Posledica našega načina življenja so nezadovoljstvo, stres, izčrpanost in številne bolezni. »Joga trdi, da je lahko ostati zdrav, saj zadošča, če spremenimo nekaj vsakdanjih napačnih navad, ki so krive za veliko težav, nesreč in prezgodnjih smrti.« (van Lysebeth 13) Posameznik, ki se ukvarja z jogo naj bi bil psihično in fizično zdrava, uravnovešena in močna osebnost.
Bhagavad Gita govori o sedemnajstih sistemih joge, od tega je sedem najvplivnejših, te so Raja joga, Bhakti joga, Jnana joga, Karma joga, Laya joga, Mantra joga in Hatha joga. Tukaj bo govora o Hatha jogi.
»Yogah cittavrtti- nirodhah« (joga je umiritev miselnih procesov), ta stavek je zapisan v Patanjalijevih Joga Sutrah in nam da slutiti, da je joga nekaj več kot le fizična praksa, čeprav ob besedi joga morda pomislimo na sklop fizičnih vaj. Torej ne gre le za fizično vadbo, gre za celosten sistem sestavljen iz različnih tehnik. »Joga je znanost o pravilnem življenju in je namenjena vključevanju v vsakodnevno življenje. Deluje na vse vidike človeka: na fizičnega, vitalnega, mentalnega, emocionalnega, psihičnega in spiritualnega.« (Saraswati 10) Vsak sistem, znanost, tehnika je zasnovana tako, da deluje od grobega k finemu, od najenostavnejšega k najkompleksnejšemu, tako tudi joga začenja s fizičnim telesom in nato prehaja na mentalne in emocionalne plasti človeka. Kot piše Eliade:
»jogijska tehnika vsebuje več kategorij fizioloških praks in duhovnih vaj (imenovanih anga »veje«). /…/ Te »veje« joge je mogoče obravnavati, kot da oblikujejo skupino tehnik in so hkrati stopnje asketskega duhovnega popotovanja, katerega izid je dokončna osvoboditev. To so: (1.) samoomejevanja (yama); (2.) discipline (niyama); (3.) telesne drže in položaji (asana); (4.) ritem dihanja (pranayama); (5.) osvoboditev dejavnosti čutil izpod nadvlade zunanjih objektov (pratyahara); (6.) osredotočenost (dharana); (7.) jogijska meditacija (dhyana); (8.) samadhi /…/ najvišje osredotočenje.« (Eliade 65)
To je Patanjalijev osemkraki oz. osemstopenjski sistem joge.
Postopoma, pa vendar hkrati, naj bi posameznik, ki stopa po poti joge, osvajal vejo za vejo in na koncu prišel do najvišje stopnje, samadhija. Prvi dve veji predstavljata nekakšna moralno-etična pravila oz. vodila, ki so pomenljiva za vsakega človeka; neka različica teh pravil je nenapisana vsebovana v vsaki družbi, ali pa celo zapisana v skoraj vsaki religiji. V vsakdanjem življenju se ta vodila izgubljajo, pravi praktikant joge pa naj bi jih spoštoval in prakticiral. Eliade piše o tem kako Vyasa razlaga pet samoomejevanj oziroma vzdržnosti: »ahimsa pomeni, da nobenemu bitju nikakor in nikdar ne povzročamo bolečine. /…/ Resnicoljubnost (satya) pomeni, da svoj govor in mišljenje uskladimo s svojimi dejanji. /…/ Če se vzdržimo kraje (asteya), pomeni, da uničimo željo po kraji. Brahmacarya je samoomejevanje skrivnostnih sil /…/ Če se vzdržimo pohlepa (aparigraha), to pomeni neprilaščanje tujih stvari /…/« (Eliade, 66)
Drugi krak je pet niyam, izpolnjevanj dolžnosti, te so čistoča (Sauča), zadovoljitev (Santoša), samonadzor (Tapas), samopreučevanje (Svadhjaja), uglasitev z idealom (Išvara Pranidhan), piše Eliade.
Ti dve veji, se na prvi pogled ne zdita pomembni, saj si hitro rečeš: »ah, saj to so stvari, ki so samoumevne, do neke stopnje jih tako ali tako upoštevam, kaj bolj pa se ne bom obremenjeval z njimi«, še sploh v svetu kjer živimo, človek hitro pomisli, da ta vodila niso vrline, temveč celo omejitve, saj če boš prepošten, dober in pravičen, te bodo drugi ogoljufali, in potolkli. Vendar se počasi, z vztrajnostjo, posamezniku začne razpirati pomen teh dveh vej. Z negativnim mišljenjem privabljaš isto misleče ljudi in okrog tebe se zbirajo podobni ljudje, podobne situacije, saj odganjaš pozitivno misleče ljudi in s tem preprečuješ nastanek pozitivnih dogodkov v svojem življenju. S sovraštvom, zamerami, stalnim pritoževanjem in obupavanjem nad svetom v katerem živimo, sam sebi preprečuješ veselje, priložnosti in srečo. Z negativnim mišljenjem obremenjuješ tudi telo, v katerem se kopičijo snovi, ki nastajajo v stresnih situacijah. Namesto da bi lahkotno stopal po življenjski poti, se obremenjuješ s tem kaj bo in s tem kaj je bilo, ne uživaš v trenutku. V ta namen sta prvi dve veji, da vodita posameznika v lahkotnost misli, v neobremenjenost, v sprejemanje situacij takšnih kakršnih so. Na ta način se povezuješ sam s sabo, odkrivaš lastna gonila in vzgibe, miselne procese, vzroke svojih čustvenih reakcij, skratka zavedaš se samega sebe in vse bolj živiš v tem trenutku. Vse to pa vodi v večjo vitalnost, večjo življenjsko energijo, zagon.
Ker vsa človeška miselna in čustvena negativnost vpliva tudi na telo, je tu tretja, najvidnejša in zato nam najbolj razpoznavna veja joge – asane. Na zahodu smo se z jogo začeli ukvarjati predvsem zaradi tega, fizičnega aspekta. »Z jogo lahko civiliziranec spet dobi veselje do življenja. Z asanami, ki vračajo hrbtenici, resnični življenjski osi, prožnost, umirjajo razdražene živce, sproščajo mišice, poživljajo organe in živčne centre, daje joga zdravje in dolgo življenje.« (van Lysebeth 13)
Asane
»Tretja veja je torej asana, beseda, ki označuje dobro znan jogijski položaj, ki ga Yoga –sutre (II, 46) opredeljujejo kot sthirasukham, »stabilen in prijeten« /…/Sprva je asana neudobna in skoraj nevzdržna. Toda po določeni meri vadbe postane napor pri ohranjanju telesa v istem položaju neznaten« (Eliade 69)
Človeku, ki se nikoli prej ni ukvarjal s fizično aktivnostjo, ali pa se je ukvarjal z aktivnostmi ki krepijo mišice na način da jih krčijo, se bodo številni jogijski položaji na začetku zdeli nemogoči. Z redno vadbo, bodo počasi postajali preprostejši. Da bi bilo izvajanje položajev učinkovitejše in, ker smo samo ljudje, tudi lažje in privlačnejše, lahko upoštevamo nekaj nasvetov. Literatura o jogi navaja navodila, ki jih je treba upoštevati med izvajanjem asan – izbira primernega časa za vadbo, ki je vezan predvsem na prazen želodec ter po možnosti prazen mehur in črevo, van Lysebeth priporoča vadbo zjutraj, zvečer ali pred spanjem, o izbiri prostora pravi da »če je mogoče vadite na prostem /…/na plaži, ob jezeru ali reki nasproti vzhajajočemu soncu«, vsekakor pa odsvetuje vadbo v prostoru s slabim zrakom. Svetuje vadbo vsak dan ob isti uri, v lahkem neoprijetem oblačilu, ki je primerno temperaturi prostora. (van Lysebeth 74) Saraswati govori o pomembnosti pravilnega dihanja, ki ponavadi poteka skozi nos in je usklajeno s potekom asane, povdarja zavedanje, se pravi zavestno in osredotočeno izvajanje asan, saj je »namen, praksa asane (je) vplivati, integrirati in harmonizirati vse ravni bitja«. Pomembno je tudi nenaprezanje, enakomerno in enotno izvajanje položajev, ter sprostitev. (Saraswati 19, 20)
Izvajanje asan in njihovi učinki
Asana poteka v dveh fazah, v dinamični in statični fazi, Van Lysebeth govori tem, na kaj naj se posameznik osredotoča med izvajanje asane. Na prvem mestu v dinamični fazi je osredotočanje na pravilno tehniko izvedbe, druga točka je osredotočanje na relaksacijo, kot tretje Van Lysebeth navaja osredotočanje na dihanje, poslednja točka izvajanja dinamične faze pa je osredotočenje na enakomernost in enotnost. V statični fazi se je treba posvečati sproščenosti in nepremičnosti ter »strateški točki asane«. Pri dinamični fazi lahko povlečem kar nekaj vzporednic s pilates vadbo, o čemer bom pisala v poglavju, ki sledi.
Joga razteza in krepi telesno mišičevje, skrbi za gibljivost sklepov, izboljšuje našo koncentracijo in sposobnost sprostitve, z vizualizacijo in meditacijo skrbimo za našo mentalno in duhovno dobrobit.
Različne asane imajo na telo različne učinke, zato je pri izvajanju asan, da bi nam le-te najbolj koristile, dobro upoštevati zaporedje po katerem asane izvajamo, glede na to kaj želimo doseči – bodisi umiritev, poživitev, vplivati na določeno težavo v našem telesu. Nekatere asane grejejo telo in delujejo poživljujoče, zato bi jih bilo nesmiselno izvajati pred spanjem, druge asane delujejo hladilno, umirjajo, cel sklop takšnih asan bi bilo najbrž nesmiselno izvesti zjutraj, ko je pred nami še dolg dan in potrebujemo določeno mero zagona. Pri odpravljanju zdravstvenih težav imajo asane lahko velik učinek. Yesudian piše, da dokler je telo kot celota v ravnovesju, se življenjska energija enakomerno pretaka po njem. Naš um oz. naše mentalno stanje deluje kot nekakšen filter, ki usmerja življenjsko energijo v razne dele telesa, natančneje v predele živčnih pletežev in žlez, ta mesta pa sovpadajo z energijskimi centri – čakrami. Ko naš um iz kakršnega koli razloga pade iz ravnovesja, pride do motenj v razporejanju energije, posledično se poruši ravnovesje v celem telesu. Ker pa naše telo stremi k temu, da je v ravnovesju, začne samo prerazporejati energije in odpravljati nastale napake. Ta borba in ponovno vzpostavljanje ravnovesja se odrazi kot bolezen. Tako, pravi Yesudian, ima vsaka bolezen mentalne vzroke. (Jesudijan, 31) V svoji knjigi poleg opisa vsakega položaja našteva tudi njihova »terapevtska dejstva«, se pravi kako položaj učinkuje na določene telesne organe, na katere dele živčevja, žleze, limfo, krvni obtok, deluje in pri zdravljenju kakšnih bolezni položaj najbolje učinkuje. Poleg tega, kot že rečeno pa vsak položaj deluje na krepitev in prožnost mišic, vezi, sklepov in kosti.
Bandhe
»Pri vadbi joge, predvsem pri pranajami Bandha pomeni različna krčenja mišic, ki vplivajo na krvni obtok, na živčevje in na žleze z notranjim izločanjem. Skoraj vsaka Bandha kontrolira eno izmed odprtin« (Van Lysebeth, Pranajama 156) Bandhe delujejo kot ventili, ki s tem ko zaprejo določeno odprtino, aktivirajo cel sklop mišic na tem območju. Mišice vključene v ta proces se na ta način krepijo, posledično ščitijo občutljiva tkiva ali kosti na tem območju (npr ledveni del hrbtenice) Van Lysebeth našteva tri glavne bandhe – Mula bandha, uddijana bandha in jalandhara bandha. Pri razlagi bandh se opiram na Simona Borg-Oliviera. Mula bandho aktiviramo s stiskom mišic presredka in trebušnih mišic transversusa in oblikusov, ter diafragme. Uddijana bandha se aktivira z vključitvijo notranjih in zunanjih medrebernih mišic in drugih mišic, ki sodelujejo pri stiskanju prsnega koša; za lažjo predstavo, pri uddijana bandhi sodelujejo vse mišice, ki sodelujejo pri prisiljenem izdihu. Uddijana bandha ščiti cel spodnji del hrbtenice, skrbi da tega dela ne upogibamo preveč in da se upogibi dogajajo v drugih delih hrbtenice. Jalandhara bandho aktiviramo če podaljšamo vrat navzgor, potem pa brado približamo prsnici, tako naredimo zaporo v grlu, njen učinek je, da potisne kri in energijo iz glave in vratu. Iz napisanega vidimo, da bandhe učinkujejo na naše fizično telo, s tem ko ščitijo določene dele telesa pred poškodbami in krepijo mišice, ki se jih pri aktivaciji bandh stiska. Poleg tega pa delujejo tudi na druge vidike našega telesa, »namen Bandh je, da prebudijo in obvladajo subtilne pranične energije v našem telesu.« (Van Lysebeth, Pranajama 156)
Sprostitev
Fizična praksa joge se vedno zaključi s končno asano – savasano, položajem trupla. V tem položaju se zgodi popolna opustitev nadzora; nad mišicami, ki se popolnoma sprostijo, nad dihom, ki mu vadeči da prosto pot, da se dogaja spontano, pa tudi opustitev nadzora nad mislimi, ki so se telesno vadbo v veliki meri že tako umaknile iz uma. To je čas popolnega miru, meni se zdi to stanje nekakšne regeneracije. Vsi učinki prejšnjih asan se v tem položaju absorbirajo, telo je neobremenjeno z odvečnimi mislimi in zato lahko najbolj kakovostno prerazporedi energijo, kisik, hormone, ki so se sprostili med vadbo. »Relaksacija ohranja celostnost živčnega sistema, varuje pred nevrozo in rešuje pred nespečnostjo.« (Van Lysebeth 13) To je stanje kjer se »najbolj napočivamo« in si najhitreje naberemo novih moči. Stanje popolne sprostitve je ozek prostor med budnostjo in spanjem. Tovrstna relaksacija nas uči biti sproščen tudi v drugih, vsakodnevnih ali pa stresnih, situacijah. S tem ko se naučimo sprostiti po vadbi joge, se naše telo počasi navadi na občutek sproščenosti in ta občutek vase lahko sčasoma prikličemo tudi ob drugih priložnostih. Ciceron je rekel »Samo sproščen človek je resnično ustvarjalen in misli mu prihajajo kot blisk.« (Van Lysebeth 41)
Pranayama
»pranajama (obvladano dihanje) prinaša kisik in energijo vsaki celici, čisti organizem in izganja toksine.« (Van Lysebeth 13) to je četrta veja joge. Dihanju joga pripisuje izreden pomen, saj je dihanje osnova za življenje. Problem sodobnega človeka naj bi bilo neritmično, neenakomerno, plitko dihanje. Z dihalnimi vajami, naj bi se naše dihanje tudi v vsakdanjem življenju umirilo, postalo ritmično, enakomerno, vdihi postali polni, tako naše telo dobi vase toliko kisika kot ga potrebuje, kar ugodno vpliva na vse celice v telesu.
Pranajama nas uči različnih tehnik dihanja, preko katerih dosegamo ravnovesje in umirjenost v telesu, saj s tem ko nadzorujemo dih, nadzorujemo dotok kisika v telo, ter odpadnih plinov iz telesa. Ker je kisik osnova praktično vseh procesov v telesu, s pranajamo vplivamo na hormonsko, stanje v telesu, na delovanje mentalnih funkcij, na delovanje mišičevja. Poleg tega dihanje deluje na pranično telo. Tudi Pilates se je na podlagi teh teorij zavedal pomembnosti dihanja in mu dal izreden pomen pri izvajanju vadbe, vendar v veliko manjšem obsegu kot joga.
Jogijskih tehnik diha je veliko, vsebujejo pa nekaj osnovnih pojmov – popoln jogijski vdih, ki je sestavljen iz treh delov- trebušnega vdiha, vdiha v prsni koš, ki se razširi na vse smeri in še vdiha v vršičke pljuč, kar dosežemo z rahlim dvigom ključnice. Izdih poteka po nasprotni poti. To dihanje skušamo izvajati tudi, ko vključimo zapore, bandhe (stisk mula bandhe in/ali udijana bandhe) ali pripremo del telesa (npr. grlo). Jogijske tehnike dihanja poznajo tudi zadrževanja diha ali kumbakhe, lahko pri polnih ali praznih pljučih. Dihanje med samim izvajanjem asan ponavadi poteka skozi nos – vdih in izdih, medtem, ko se pri tehnikah pranajame lahko pojavlja dihanje skozi nos ali usta.
Pranično telo
S pojmom praničnega telesa, se poti joge in pilatesa, dokončno popolnoma ločita, če sta do zdaj imeli skupne točke. »Prana je skupna vsota vseh energij, ki se pojavljajo v vesolju /…/ v našem telesu so različne prane, zlasti živčna energija – ki je elektrika /…/ v njem so energetski tokovi, ki krožijo po njem po poteh, po katerih živci ne tečejo /…/ Pranično telo je sestavljeno iz celostnosti subtilnih energij, ki nastajajo v našem snovnem telesu in jih snovno telo presnavlja in prenaša« (Van Lysebeth, Pranajama, 74-75).
Naše pranično in fizično telo se prepletata in pranično telo je podlaga za delovanje fizičnega telesa. Se pravi, če je s praničnim telesom nekaj narobe, če je pretok energij v neravnovesju, če je hrana nekakovostna ali so prehrambene navade nepravilne, če dihamo onesnažen, nekakovosten zrak, se to odrazi na fizičnem telesu. Namen pranajame je telo ohranjati v ravnovesju s tem da zagotavlja dotok in kopičenje prane v njem. »Če hoče jogi poudariti razliko med telovadbo in športom na eni strani ter jogo na drugi strani, preprosto reče:«Telovadba prano troši, asane pa zbirajo in usmerjajo pranični tok po človeškem telesu« (Van Lysebeth, Pranajama 77)
Poleg koncepta praničnega telesa se v okviru joge pojavlja še nekaj drugih konceptov, kot so čakre, nadiji in koše, o katerih ne bom govorila.
Posvetila sem se štirim vejam joge, pri katerih sem lahko našla povezavo in navezavo na pilates, do tukaj se v nekaterih primerih, predvsem na telesnem nivoju, da polemizirati, katera oblika vadbe bi bila koristnejša, ustreznejša, npr. pri določenih poškodbah, pri določenih željah ipd. Preostale štiri veje joge presegajo namen pilates vadbe, saj odpirajo področja v katera se Pilates ne spušča, zato se s temi štirimi vejami ne ukvarjam.
Pilates in Joga
Pilates in joga sta različna, njun namen je različen. Podobna se morda zdita na prvi pogled saj gre pri obeh za počasno gibanje, ki se ga usklajuje z določeno tehniko dihanja. Pomen dihanja je poudarjen pri obeh vadbah, vendar so tehnike dihanja pri jogi izredno široke, za razliko od pilatesove ene tehnike diha (in njenih variacij), ki se uporablja pri izvajanju vaj. Obe vadbi terjata od posameznika natančnost pri izvedbi, nadzorovane telesne premike ter stremita k popolni osvojitvi tehnike. V dinamični fazi asane mora gibanje potekati enakomerno in enotno, kar je v skladu s tekočim in nadzorovanim premikanjem ob izvajanju vaj pri pilatesu. Oba sistema se na nek način osredotočata na telesni center – pilates govori o »powerhousu«; stisk mišic medeničnega dna, globokih trebušnih mišic in hrbtnih mišic daje telesu izredno stabilnost in dodatno moč za izvedbo določenih gibov, ki jih brez stiska težko izvedemo. S stiskom teh mišic zaščitimo in razbremenimo tudi hrbtenico, na ta način, da mišice prevzamejo obremenitve, ki jih sicer nosi hrbtenica. Podoben učinek naredijo pri jogi bandhe, stisk mula bandhe in udijana bandhe povzroči aktivacijo teh istih mišičnih skupin in s tem podoben učinek, se pravi večjo stabilnost in zmožnost poglabljanja določenih položajev in varnejšo izvedbo le-teh.
Na tem mestu se podobnosti bolj ali manj zaključijo, pilates se osredotoča na poudarjanje in pomembnost stiska centra in s tem globokih mišičnih stabilizatorjev, celotna vadba poteka v smeri krepljenja mišičnega sistema in stabilizacije, kar dosega z že navedenimi principi; usklajevanjem dihanja s počasno in natančno izvedenimi gibi. Vaja pri pilatesu zato ni položaj, ampak počasno zaporedno ponavljanje dveh do treh gibov. Joga se ne ukvarja le s kreplenjem mišičevja, se pravi fizičnega telesa, temveč posameznika usmerja na pot obvladovanja duha, praničnega, energetskega telesa. Zato so jogijske vaje položaji v katerih se posameznik zadržuje nekaj časa, saj zadrževanje povzroča želeni učinek, ki ga položaj nudi celotnemu človeškemu bitju. Tudi namen stiskanja bandh ni le telesni, ampak tudi energetski. Joga na človeka gleda celostno, je izredno stara disciplina in ob njenem nastajanju človeka niso dojemali na enak način kot ga dojemamo danes v zahodnem svetu, nanj so gledali celostno in ne samo telesno ali samo mentalno. Takrat niso preučevali učinka vaj le na telo, zato tudi ne obstaja nikakršen (pra)anatomski priročnik. V začetkih se je predajala z ustnim izročilom, kasnejši zapisi, pa niso vsebovali razlag na kakšen način, zakaj in kako naj bi joga delovala na telo, kaj se v resnici dogaja v telesu ob izvajanju določenih položajev in dihalnik tehnik. S tem se ukvarjajo šele danes, ko se znanstveniki in jogisti z roko v roki lotevajo takšnega raziskovanja s pomočjo sodobnih tehnologij in v takšne namene darovanih trupel. Ugotovitve skrbno zapisujejo in izdajajo v obliki učbenikov in priročnikov. Podobno velja za meditacijske tehnike oz. tehnike usmerjanja miselnih procesov; danes nam psihologi in nevro specialisti lahko natančno razložijo za kakšne možganske procese gre in kaj se dogaja v takšnih stanjih. Razvile so se številne druge sorodne tehnike za obvladovanje miselnih procesov in čustvenih reakcij, za katere bi lahko rekla da so na mentalno duhovnem nivoju to kar je pilates na fizičnem – izpeljanke iz joge, ki so po učinkovitosti na enem področju lahko koristnejše oz. delujejo bolj globlje kot joga, vendar ne delujejo več celostno. Gledano s celostnega vidika, torej lahko rečem, da so manj učinkovite.
Moja neposredna izkušnja različnosti pilatesa in joge je takšna: Prvih nekajkrat, ko sem najprej obiskala uro joge, nato pa odšla voditi pilates, sem imela po zaključeni uri joge v sebi občutek polnosti, širine. Po glavi so se mi začele poditi misli v smislu da je izkušnja joge izredno široka, globoka, da mi je veliko dala…kako naj ta občutek ponudim svojim vadečim na pilatesu, saj je v tem pogledu precej tog, enodimenzionalen. Ponudim jim lahko le fizično vadbo. V meni se je pojavil občutek majhnosti, neznatnosti in da je moje znanje tako omejeno. Joga se mi je zazdela veličastna, veličastna v tem kar ponudi človeku, ne samo z vidika krepitve in razgibavanja telesa, tudi dihanje, mir, tišino v sebi in čisto nove razsežnosti o katerih se mi prej tudi sanjalo ni. Toliko se je treba še naučiti, toliko znanja je še na voljo. In nekajkrat sem se s tem občutkom usedla v avto in odpeljala odvodit svojo uro pilatesa. In sčasoma sem ta občutek majhnosti spremenila v zavedanje da lahko skozi lastno prakso joge izboljšujem sebe in svoj pristop k fizični vadbi tudi kot učiteljica pilatesa. Vse to lahko uporabim kot odlično podlago iz katere lahko črpam in boljšam svoj pristop k pilatesu, gradim in delam na tem, da bi vadečim lahko ponudila več. Izkušnja pilatesa na mentalnem nivoju ni tako globoka kot izkušnja joge, na telesnem nivoju pa posamezniku, nudi ravno to, kar potrebuje, če se je odločil za tovrstno vadbo. Sama z razumevanjem večih različnih disciplin, vadečim lahko ponudim več, vpeljem jih v zavedanje lastnega diha, lastnega telesa in dam kar največjo širino vadbe, na katero se je vpisal. Konec koncev vsak sam izbere vadbo, ki mu najbolj ustreza. Ljudje smo različni, nekdo išče to, kdo drug nekaj drugega, velikokrat na nas vplivajo življenjske situacije v katerih se nahajamo ali pa samo trenutno razpoloženje. Vsak mora najti zase, kar mu ustreza.
Joga je nekaterim tuja, saj izvira iz drugega okolja, iz drugih tradicij in zato v naši družbi lahko deluje kot tujek. Ker na človeka gleda celostno, od njega terja precej pozornosti in počasi preraste v način življenja, ki pa je drugačen od našega, zahodnega načina življenja, ki smo ga vajeni. Da bi človek lahko uskladil enega z drugim, je v začetku potrebnega nekaj odrekanja in usmerjanja pozornosti drugam, kot bi jo usmerjal sicer, to pa je predvsem nase. Iz tega vidika je pilates veliko bliže zahodnjakom, saj je nastal na »naših« tleh, v »našem« kulturnem okolju in je zato povsem prilagojen nam in našemu načinu življenja. Enostavno je vadba, ki ji posvetiš eno uro vsak dan, trikrat, dvakrat,… tedensko. Zato je v nekaterih primerih lahko učinkovitejša in hitreje prinese želene rezultate – npr. kot vadba za nosečnice, poporodna vadba (kjer je potrebno predvsem krepitev mišic medeničnega dna in trebušnih mišic), pri določeni poškodbah, pri vrhunskih športnikih in seveda osebah, ki v svoj kulturni kontekst niso pripravljene sprejemati tradicij drugih kultur, ali pa pri tistih, ki jim je pilates enostavno všeč.
Torej, za ljudi, ki jim ob besedi joga zapleše pred očmi nekakšna hare krišna religija, z dišečimi palčkami, božanstvi s slonjo glavo in desetimi pari rok in se česa takega živi ne bi lotili, je pilates nadvse primerna oblika vadbe. Varno bo okrepila telo, ter umirila um od stresa vsakdanjika. Pri določenih poškodbah ali telesnih nepravilnostih bo pilates veliko koristnejša in učinkovitejša vadba. Drugim pa bo pilates premalo in želeli bodo vadbo, ki celostno obravnava človeško bitje, ali pa bodo poleg telesne vadbe želeli tudi meditacijo, za takšne je joga kot naročena. Spet tretjim, takšnih je danes vse več, razgibavanje in neko vrsto meditacije ponuja tek; to pa je že tema za drugo razpravo.
Zaključim lahko s tem, da ni prave ali napačne poti, ni prave ali napačne vadbe, tudi joga ni boljša od pilatesa in pilates ni boljši od joge. Obstaja pilates. Obstaja joga. Obstajajo trenutki. Obstajamo mi. Odvisno je kdaj se najde eno z drugim in kako se poveže eno z drugim. Kot pravi citat Rumija: »Don't be satisfied with stories, how things have gone with others. Unfold your own myth.«
Literatura
- Borg–Olivier, Simon in Machliss, Bianca. Applied Anatomy &Physiology of Yoga. YogaSynergy Pty Limited, 2011.
- Eliade, Mircea. Joga: Nesmrtnost in svoboda. Ljubljana: Študentska založba, 2011.
- Jesudijan, Selvaradžan in Hojč, Elizabet. Joga i sport. Beograd: Biblioteka saznanja, 1982.
- Korte, Antje. Pilates: vadba za telo in dušo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
- Perc, Špela. Lepota v gibu: vadba za zdravo telo in umirjen duh. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009.
- Pilates: Pot do zdravja in dobrega počutja. Tržič: Učila, 2008.
- Priročnik Pilates. Tržič: Učila International, 2009.
- Puljo, Jasmina. Yoga. Beograd: Sportska knjiga, 1972.
- Saraswati, Swami Satyananda. Asana Pranayama Mudra Bandha. Bihar: Yoga Publications Trust, 2009.
- Stewart, Kellina. Pilates. Tržič: Učila International, 2006.
- Van Lysebeth, Andre. Pranajama – dinamika dihanja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979.
- Van Lysebeth, Andre. Učim se joge. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979.
Ni komentarjev:
Objavite komentar